Psycroptic so najverjetneje razlog, zakaj je tasmanski vrag tako razposajeno bitje, saj če bi jih tudi jaz poslušal cele dneve, bi mi najverjetneje pravtako pregorele vse varovalke. Nova plata (Ob)Servant, ki vsebuje devet komadov in sega v dolžino slabih petdeset minut, je njihova četrta studijska mojstrovina in njihov prvi izid pri Nuclear Blast.
Naslov je zanimivo dvoumen in že ob zvenu tega mi po glavi hodita dva nasprotna pojma: kaos in umirjenost. Kako gre to dvoje skupaj? Enostavno! Tisti, ki poznate Psycroptic, si lahko mislite, kaj vas čaka, vendar je tokrat celotna zadeva malo bolj premišljena in naštudirana. Še vedno so prisotni njihovi nori riffi, ki se pa tokrat prepletajo preko malo drugačnih idej kot na prejšnjih platah. Večkrat se po tistih tipčnih »psycro-kaotičnih« riffih pojavi kakšen zanimivi groove, ki bi pritegnil tudi marsikaterega ne-death metalca. Več je tudi odsekanih ritmov, ki se ne končajo na tipičen parni ali neparni takt, ali pa se znotraj navadnega takta prepletajo in spreminjajo same dobe. Kitara in bobni pri Psycroptic je spet družinska naveza v stilu legendarnih bratov Abbot, ki jo sestavljata brata Joe in David Haley. Najverjetneje je to tudi najsvetlejša točka tega banda, ki tudi na tej plati sveti s polno zalogo fotonov. Kitara je tehnično, melodično in kaotično na visoki ravni, kar ji pa zmanjka na brutalnosti in občutku za šus, nadoknadijo bobni, ki so tudi na tej plati močno slišni in precej definirani. Cameron Grant in njegova bas kitara sta kot že na prejšnjih platah bolj v ozadju in slišna bolj v nižjih frekvencah. Bolj tehnični deli bas linij, ki se vršijo na malo višjih tonih, so slabo razločni in dokaj neslišni. Vokal Jasona Peppiatta je precej razgiban in pohvale vreden, čeprav je po mnenju mnogih fanov (vključno z mano) prejšnji vokalist Matthew Chalk svojo nalogo opravljal še bolje in podal razpon od najbolj grobega grunta do skorajda tonsko usmerjenega petja. Tudi Jasonov vokal ima kar širok razpon, vendar je v posameznih vokalnih discpilinah malo manj kvaliteten. Tudi z besedili posegajo v zanimive sfere, saj se ukvarjajo s precej domišljijskimi in pa tudi nadnaravnimi temami. Mogoče bi kdo rekel, da je taka tematika tipična za death metal, vendar tokrat govorimo tudi o sami duševni nadnaravnosti in ne le o satanovih poslancih. Produkcija ni napačna in vredna svoje založbe, čeprav mene osebno malo moti tista tiha in globoka bas linija. Tisti, ki ste nestrpno čakali plato, ste jo dočakali in dvomim, da bo kateri fan razočaran. Plata je vredna njihovega imena in pa tudi vsega, kar gre zraven, tako da... Navali!

David