Requiem! Zasedba, ki je nastala v najbolj črnem obdobju hard 'n'heavy glasbe, preživela več smrti in menjav članov kot vse ostale domače sorodne zasedbe skupaj in nesrečno ugasnila tik pred ponovnim razcvetom tovrstne glasbe, se letos končno vrača z novim izdelkom, ki njeno ime vendarle vrača na prestol pristne slovenske hard 'n'heavy glasbe.
Prva stvar, ki jo človek opazi na novem ploščku je velik napredek v zvoku, saj so imeli vsi njegovi predhodniki bolj ali manj opazne hibe v sami produkciji zvoka. Ta pomanjkljivost v letu 2012 in ob dostopnosti opreme niti slučajno ni več dopustna in tega so se fantje očitno zavedali. Zvok je oster ,čvrst in filigransko dodelan; tako kot plošča sama.
Padlega angela otvori »demonski« intro My Little Bottle Of Arsenic, kjer nas glas Marka Slokarja spomni na psihično nestabilne vzhodnoevropske zlobce, ki jih je Hollywood risal v svojih prvih zvočno opremljenih grozljivkah. Nato se prelevi v fenomenalno himno Let It Hurt, kjer Requiem pokažejo ostrino, vredno britanskih legend Saxon v post Dogs Of War obdobju. Kot britev ostre riffe in kotaleče se bobne začini zares vrhunsko besedilo, v katerem nam orišejo stanje v glavi shizofrenika. Ploščo nadaljuje še en znani single, dvoplastni komad Slovenska, katerega preprost riff in himnovski refren v slogu prve plošče Requiem zabeli besedilo, katerega pomen se spreminja glede na gledišče poslušalca. Tretja steklenička strupa na plošči je himna Fallen Angel, katere riff in preprost, catchy refren kar kličeta po tem, da ga prepevajo množice na katerem od velikih poletnih heavy metal maš širom Evrope. Če smo zasedbo prej primerjali s Saxon, se stvar sedaj premakne v smeri klasičnih Accept – epsko, statično in zelo poslušljivo. Splošen heavy vtis prereže Parazit, stvaritev Sergeja Škofljanca, ki s svojim mirnejšim ritmom in družbenokritičnim besedilom poslušalcu nariše zakajeno kavarnico ob morju z blues matadorjem na odru. Odmik od splošne rdeče niti plošče, a zanimiv komad, za katerega poslušalec potrebuje nekaj več poslušanj. Naslednja heavy metal mina nas čaka s Stranger In Me, navitim heavy rušilcem, ki se gradi na večnem riffu, igranem na različnih višinah, ki mu pri vzpostavitvi atmosfere ogromno pomaga neverjetna Sergiotova vokalna predstava, ki skupaj z noro solažo drži napetost vse do konca. Red Leather je naslednja skladba, ki predstavlja nekakšen most med starimi, hardrockovsko melanholičnimi Requiem in tršo, kompaktnejšo heavy različico, ki jo poznamo, odkar se je Marku na krmilu pridružil Sergej. Še enega skritih draguljev plošče predstavlja Začaraj me, klasični Requiem komad, ki bi ga lahko brez težav uvrstili na katerokoli od prvih treh plošč zasedbe. Gre torej za nalezljiv hard rock, ki pa je za razliko od preteklih sorodnikov produkcijsko mnogo močneje zapakiran in s tem je njegova vžigalna moč še dodatno potencirana. Kljub odličnemu rezultatu pa se ne morem znebiti želje, da bi na tem komadu slišal originalnega pevca Primoža Romšaka, zgolj za primerjavo.
Wolf's Tale je še en odmik od Requiem, kot jih poznamo. Gre za komad brez tipičnega hard 'n'heavy refrena, spremembami ritma, ki bi jih v drugi situaciji lahko pripisali tudi kaki hard rock zasedbi devetdesetih, vendar je vse skupaj začinjeno z melodičnimi solažami in odlično vokalno predstavo, ki nikakor ne more skriti predznaka Requiem. Baladni trenutek plošče pride s komadom Hold On in njegovim izjemnim kitarskim introm, ki lahko neukega poslušalca hitro zavede v misel, da poslušamo Neala Schona v njegovem obdobju s skupino Hardline. Še ena vrhunska balada, katere žive premiere se zelo veselim.
Redni del plošče zaključita še dva heavy metal rušilca, Little Princess in prvi singel plošče, vrhunska All Night Long, ki na delih spominja celo na najboljše dni nesmrtnih Iron Maiden. Angel pa dokončno pade ob zvokih bonus komada, akustične balade KeeSong (Forever Free), kjer se kot kitarist in pevec še enkrat zares izkaže Sergej Škofljanec.
Prvi biser slovenske hard 'n'heavy scene v letu 2012 je torej tu. Težko pričakovani izdelek je skoraj do pičice izpolnil visoka pričakovanja in postavil visok mejnik, ki ga bodo prav v teh dneh poizkušale doseči Lene Kosti s Penertatorjem, kasneje pa naj bi sledile še plošče Shutdown (Heavy As Metal), Tomcat in Broken Arrow, verjetno pa se bo našla še kakšna. 2012 bo vroče in heavy. Komaj čakamo!