Riot! Legende in ikone ameriškega metala, podcenjeni kult, ki je bil in še vedno je ob napačnem času na napačnem kraju, so po razpadu in pavzi v sredini osemdesetih leta 1988 izvedli enega najboljših in najbolj presenetljivih povratkov na sceno vseh časov s ploščo Thundersteel, ki predstavlja mejnik tako v njihovi diskografiji kot v povesti heavy metal glasbe nasploh. In kako se ta monumentalni album drži 30 let kasneje? Preverimo!

Že prvi strel iz 9-nabojnega šaržerja užge poslušalca direktno v fris. Skladbo Thundersteel odpre pobesneli riff Marka Realeja, o kakršnih smo lahko na prvih petih ploščah banda in ki so sicer več kot zelo spodobne, samo sanjali. Stampedu se pridruži odpiljeno in kot britev ostro bobnanje Bobbyja Jarzombeka (Fates Warning, Bachov Seba, Spastic Ink), vse skupaj pa začini izjemni vokal Tonyja Moora, ki s svojimi stratosferskimi kriki dokaže, da tu ni več prostora za hardrockersko nostalgijo, tu je v ospredju zgolj in samo ena stvar – heavy metal!

Druga skladba plošče, naslovljena Fight or Fall, pomeni logično nadaljevanje, še en udaren štikl, ki pa se za razliko od predhodnika v refrenu nekoliko ustavi in z epskim skandiranjem kar sam po sebi kliče po himničnem vpitju v koncertni izvedbi.

Prvi pravi odklon pomeni tretja skladba plošče, epsko nastavljena Sign of the Crimson Storm, ki se skozi celotno trajanje zadržuje v srednjem tempu in nas s svojim počasnim galopom nekoliko spomni na izdelke Manowar iz osemdesetih, predvsem obdobje Sign of the Hammer/Fighting the World, pri čemer pa nastopi prvi malce negativen moment plošče, ko se Moorov vokal nekako ne zlije z instrumentalnim ozadjem, vzdušje pa malenkost pokvari tudi mestoma vokalna distorzija, ki zveni nekoliko spačeno. A poudarjam, gre za manjšo kritiko, nikakor ne gre za manjvreden štikl.

Flight of the Warrior se ponovno vrne v hitre heavy speed tirnice, pri čemer za odlične vložke skrbita prej omenjeni Jarzombek in basist Donnie Van Stavern, dandanes de facto vodja Riot V, duhovnih naslednikov klasičnih Riot Marka Realeja. Kitara se tu zadržuje v preprostejših riffih in v vlogi ritmične podlage, a zgolj do solaže, ko gospod Reale iz rokava strese, česa je zmožen, in natrese nekaj figur, v katerih lahko nostalgično odkrivamo vse sorte različnih vplivov, začenši z Rainbow obdobjem Ritchieja Blackmoora.

Speed heavy metal ritem plošče narekuje tudi naslednji komad On Wings of Eagles, kjer pa Reale večkrat preseka udarni ritem s kitarskimi pasažami, ki jih melodično podpre Tony Moore s svojimi vokalnimi linijami, prav Moore pa se spet izkaže z izjemnim razponom, ki ga razkazuje predvsem v bridgeu in nalezljivem refrenu, katerega sing along pa je ravno zaradi višine odsvetovan oziroma najbolje izživet v samoti, če imate slučajno še kaj ambicij druženja s svojo bližnjo okolico. Še ena odlična točka komada je solo, ki ga lahko opišemo preprosto kot – METAL.

Sledi še ena obče priljubljena skladba Johnny's Back, kjer za otvoritev spet poskrbi odlična sekcija Jarzombek/Van Stavern, kitara pa je spet precej porinjena v ozadje, v refrenu pa se ponovno izkaže Tony Moore.

Verjetno najbolj znana skladba plošče pa je njen edini baladni moment, fenomenalna retrospektivna skladba Bloodstreets, ki je bila na željo založbe CBS leta 1988 izdana tudi kot single in opremljena s precej nizkoproračunskim videospotom. Že res, da gre za balado, ampak tu lahko pozabite na osladne klavirske zadeve, ki so se leta 1988 drenjale pri vrhovih lestvic in pasle na ozemljih Georgea Michaela in Madonne, na GrmečemJeklu (Thundersteel op. a.) je tudi balada ostra kot britev, saj zna Reale po umirjenem začetku na klasični kitari z ostrim riffom zarezati globoko v uho poslušalca, v besedilu pa ni razočaranih devic ali krvavečih src, temveč zgodba o izgubljenem otroštvu in brutalnih spremembah na ulicah New Yorka. Pesem, ki se je vpisala med nesmrtne in upravičeno še danes predstavlja enega nenadomestljivih vrhuncev vsakega koncerta Riot.

Da se po Bloodstreets ne bi preveč raznežili, poskrbi že naslednji štikl, Run for Your Life, ki se začne z ostrim klasičnim heavy metal riffom, v refrenu pa dobi celo thrasherski pridih s spremljevalnimi vokali, ki jih z odločnim, nekoliko bolj raskavim vokalom kot sicer na plošči nazaj v heavy vode potegne neponovljivi Tony Moore.
Za nami je komaj dobre pol ure heavy metal norenja, pa smo že prišli do zadnjega naboja na plošči, skoraj devetminutnega Buried Alive (Tell Tale Heart), ki pa ima za moje pojme močno preveč razvlečen intro, kjer umirjeno, a vseeno odlično kitarsko pasažo Marka Realeja pospremijo cerkveni zvonovi in nekoliko nejasno, manično govorjenje, ki pa nima kakšnega globljega pomena. Vse skupaj traja kar tri minute, in ko človek misli, da je albuma konec, se Riot vrnejo s še eno heavy koračnico, ki tokrat bolj kot hitrost poudarja riffanje in predstavlja več kot primeren zaključek plošče, v besedilnem smislu pa gre za kritiko katoliške cerkve – kaj bi še hoteli več?

Thundersteel velja za nekakšen izgubljeni dragulj ameriškega heavy metala. Leta 1988 sta bila namreč popularna glam na eni in thrash metal na drugi strani, Riot pa so s špuro po sredini verjetno želeli pobirati poslušalce obeh spektrov. Morda bi jim to ob primerni podpori založbe tudi uspelo, a CBS v tedaj že veteranski band nikoli ni zares verjela, kar se kaže tudi v pakiranju CD-ja. Pričaka nas namreč izjemno uboga knjižica brez natisnjenih besedil na ubogih štirih straneh – in to z upoštevanjem naslovnice in hrbta! No, temu navkljub pa je treba poudariti, da je Thundersteel brez dvoma še vedno eden najsvetlejših trenutkov ameriške heavy metal godbe in kot tak še danes vreden večkratnega poslušanja tako starih fanov kot morebitnih novincev v teh glasbenih vodah. Prav tako gre za pomemben album za samo metal zgodovino – ko govorimo o »novem valu« evropskega power metala, kamor spadajo skupine kova Hammerfall in podobni, ki so udarili na sceno koncem 90-ih, se namreč pogosto omenja dediščina Helloween in Accept, ki je slišna v tej glasbi, često pa se ob tem pozablja, da so tudi ameriški bandi krepko vplivali na razvoj tega zvoka in prav tu gre velika zasluga plošči Thundersteel in liku Marka Realeja. In čeprav ni dosegel bajnih prodajnih številk, kakršne je od zasedbe zahtevala založba, je dosegel nekaj, kar šteje še več: nesmrtno mesto na piedestalu najboljših heavy metal plošč vseh časov. Nenazadnje svojo čistokrvnost naznanja že z naslovnico, ki s postapokaliptično stripovsko sliko takoj pove, kam pes taco moli.