Enočlanski folk metal band Romuvos je pred dvema letoma objavil prvenec Romuvan Dainas, ki se mi je izmaknil, čeprav je glasbeni projekt že od začetka pod okriljem precej znane nemške založbe No Colours Records. Priznam, da sem tudi sicer pri litovski metalski glasbi milo rečeno bosa, saj sem se pred leti le bežno srečala z Obtest, toda poznavanje širšega glasbenega okvira v Litvi je vsaj pri Romuvos postranskega primera, k čemur se bom vrnila malce pozneje. Zadnjih nekaj let dejansko razmišljam, da bi obiskala festival Kilkim Žaibu, saj ima vsako leto precej zanimiv nabor nastopajočih skupin, med katerimi je bil ravno letos tudi Romuvos.

Sicer se mi je Romuvos takoj vtisnil v spomin, saj gre za: a) enočlanski projekt glasbenika, ki veliko stavi na kvalitetno produkcijo, ter b) človeka, ki si je za umetniški naziv izposodil ime baltskega božanstva Velnias, po izvoru sorodnega našemu Velesu. Enako se mimogrede imenuje tudi izjemna koloradska atmosferična pagan black/doom metal zasedba Velnias, katere gonilna sila Petras je prav tako litovskih korenin. Zaradi žanra, ki ga preigrava Romuvos, sem v njegovi glasbi pričakovala kaj bolj razpoznavno litovskega, kar pa se je izkazalo za povsem zgrešeno predpostavko, saj je že na primer ob uvodnem riffu pesmi We Travel South povsem jasno, odkod Romuvos črpa svoj navdih. Infront of Destiny bi še najlažje opisala kot album, na katerega je izrazito vplival Falkenbach, zlasti z zadnjim albumom Asa iz leta 2013 ter ploščkom Heralding – The Fireblade iz leta 2005. Zaradi tega je še toliko bolj zanimivo, da Romuvos izdaja za isto založbo, pri kateri je ravno Falkenbach pred približno dvema desetletjema izdal svoj peti demo z naslovom Promo '95 ter prvenec ...en their medh riki fara... (1996), vendar gre pri tem verjetno za golo naključje. Pri Romuvos je čutiti tudi ščepec vpliva britanskega black/viking metal dvojca Forefather, občasno pa se na Infront of Destiny pojavijo tudi bolj orientalske pasaže z nekakšnimi dudami, ki jih je Velnias na ravno pravšnja mesta umestil ravno dovolj. Opisana kombinacija je, vsaj meni, pisana na kožo, saj si Vratyas Vakyas pri pisanju in snemanju novega materiala navadno vzame kar precej časa, tako da pozdravljam bande, ki jim je Falkenbach za zgled (podobno kot pri Ereb Altor in Bathory) – sploh, če je stvar izvedena res na nivoju. Pri Romuvos to nedvomno je, saj četudi Velnias ne igra bobnov, tokrat ni ubral linije najmanjšega odpora in jih programiral, temveč je nalogo zaupal kolegu Moraxu, ki bobna pri zasedbi Eternal Decay, na račun tega pa je ob dobri produkciji zvok še polnejši.

V primerjavi z bolj romantičnim studijskim predhodnikom, ki spominja na nemške Menhir, razkriva Infront of Destiny tudi druge pozitivne premike, saj je Velnias izboljšal petje ter sestavil bolj razgibane aranžmaje skladb, ki se sicer še vedno ponavljajo, a to v danem žanru pravzaprav niti ne moti tako zelo. Z dotičnim albumom izraziteje sledi Vratyasovemu slogu, ki se kaže že pri samem kitarskem zvenu in bobnih, na primer pri uvodnem riffu skladb We Travel South ter For as Long as Enemies Lay in Defeat, podobno pa je tudi z akustično kitaro in vokalnimi linijami pri pesmi The Return Back Home, ki pa je bojda predelava ljudske pesmi Grissim Grissim. Sicer na samih skladbah ni nič kaj pretirano kulturno specifičnega in še besedila so z izjemo Outra vsa v angleščini in tematsko precej »standardna« za folk metal. Tudi nasploh je pogosto tako, čeprav bi človek pričakoval, da bo materni jezik, ne glede na to, koliko se je skozi čas spreminjal in razvijal, služil kot eden najnaravnejših in najpomembnejših načinov povezovanja posameznika ali skupine z njihovo kulturno dediščino in vzpostavljanja narodne pripadnosti – kar bi vsaj po neki osnovni logiki morala biti ena najpomembnenjših značilnosti folk metala. Večina glasbenih skupin se vseeno ravno v želji po lažjem dostopu do mednarodnega trga poslužuje angleščine, četudi je ta nemalokrat vse prej kot bleščeča. Tega Velniasu verjetno niti ne bi mogli očitati, saj se je še kot otrok z družino preselil v Izrael, kjer živi še danes, in vprašanje je, v kolikšni meri svojo materinščino še uporablja v vsakdanu.

Če v eni povedi povzamem bistvo Infront of Destiny, zagotavlja album dobro uro folk metala, ki se po epskosti približa odličnim Caladan Brood. Romuvos morda ne bo potešil apetitov tistih, ki iščejo nekaj res izvirnega, bo pa z aktualnim albumom gotovo nagovoril vse, ki so jim pri srcu Falkenbach.