Grška brata Tolis in (njun band Rotting Christ) v letu 2016 razveseljujeta s svojim dvanajstim studijskim albumom. Tisti, ki ste albumu prisluhnili že nekajkrat, se boste morda obregnili že ob prvi stavek in ga zanikali, saj ste morebiti na njem našli premalo svetlih trenutkov, da ste poslušanje albuma zaključili razveseljeni. Česar je bilo kar nekaj na Aealo in še več na Kata Ton Daimona Eaytoy, tega je na Rituals v količinah, ki jih mnogi ne zmorejo prebaviti. A ker količine te drugačnosti ravno prav pokrivajo glasbene skomine, ki me trenutno dajejo, osebno nimam nobenih težav z Rituali.
In točno to tudi predstavlja teh deset komadov, ki sta jih brata Tolis po treh letih premora stresla iz studijskega rokava. Rituals ponuja poslušalcem deset okultnih komadov, ki so eden za drugim, eni bolj in drugi manj, zgrajeni na temačnem zborovskem petju in govorjenih pasažah. Strupenega harsh vokala ni, na black metal tu in tam spominja le še posamezno kričanje. Na Rituals je vojaški slog razvit do konca, toda glede na stopnjevanje tega samosvojega načina igranja, ki ga je band ponudil v zadnjih letih, ne bi rekel, da so Rotting Christ s tem ploščkom prišli do kakršnega koli konca. Glede na izkazano inovativnost zadnjih albumov, pa čeprav so si ti v marsičem podobni, bi rekel, da so Grki komaj začeli z odkrivanjem svojega novega sloga.
In še eno zanimivo dejstvo. Album vsebuje dve priredbi, Tou Thanatou (Nikos Xylouris) in The Four Horsemen (Aphrodite's Child), ki obe zaradi svoje posebnosti spadata med moje osebne favorite na albumu. Medtem ko pri Tou Thanatou nalezljiva piščal razbija bandove tipične monotone koračniške ritme, me zaključni The Four Horsemen navdušuje predvsem zaradi svojih doomovskih ritmov, ki jih proti pričakovanjem tukaj razbije clean kitarska linija. Pester album, ki si zaradi svoje preprostosti zasluži posebno mesto v bandovi diskografiji.