Kar šest let je bilo treba čakati na nov studijski album legendarnih kanadskih progresivnih hardrockerjev Rush. To je bilo dolgo obdobje že za fane (a se je splačalo), še težje pa je bilo bobnarju Nealu Peartu, ki je imel hude zdravstvene težave in izgubil ženo ter hčerko. Vendar kot lahko sklepam iz albuma Vapor Trails, so težki trenutki Neala in celoten band naredili še močnejše.
Na 17. studijskem albumu se trio kaže močnega kot že dolgo ne, album je poln svežine, novih idej, obenem pa njihov najtrši po zelo dolgem času. To je nazorno videti v uvodnem One Little Victory, ki ima neverjetno agresiven začetek. Band se je tokrat v celoti odpovedal klaviaturam, več vloge je dobil kitarist Alex Lifeson, o vnovičnem izrednem delu mogoče najbolj vplivne ritem sekcije (Lee/Peart) v zgodovini rocka pa ni treba posebej govoriti. Prvo poslušanje seveda še ne razkrije vseh skrivnosti, ki jih plošča ponuja, zato občutki še ne bodo enaki tistim po dvajsetem, tridestem poslušanju, ko bodo prišle na dan vse malenkosti strukturno zelo kompleksnega in eksperimentov polnega albuma. Ja, včasih dobiš občutek, kot da bi poslušal Geddyja, Neala in Alexa na jam sessionu in ne njihovega studijskega izdelka.Vapor Trails je »velik« album velikega banda.

Matjaž