RECENZIJE

29. 6. 2011
Sabaium - Connection Lost
samozaložba, 2010

Že skoraj pol leta nabor domačih metalskih zvočnih zapisov bogati četrti studijski album štajerskih (nekoč) gothic metalcev, ki so tekom ustvarjanja izgubili rdečo nit in se nagnili proti death metalu, sedaj pa se zopet spogledujejo z mladostjo. Na prvo uho plošča ni prepričljiva, po prvem poslušanju sem jo za nekaj časa celo odložil. Manjkajo namreč tisti riffi, na katere se nehote nalepimo z navdušenjem. Po premoru sem si ploščo zopet zavrtel in jo poslušal nekaj mesecev, tekom katerih se vtis sicer izboljša, šele zavestna analiza pa odkrije večplastnost, ki jo vsebuje album. Če bi vtise strnil pred tem, bi rekel, da je album slab oziroma povprečen in brez duše.
Spomnim se, kako sem Sabaium doživljal še kot mulec v prvih letih prejšnjega desetletja, ko so ravno izdali Beyond …, in kako so odličen vtis, ki so ga tedaj napravili, v kasnejših obdobjih žal pokopali. Tedaj še nedolžnih ušes sem band za bandom odgrinjal tančice z bogatega metal sveta in vsak spomin iz rosnih let odločilno vpliva na posameznika ter na to, ali dandanes še sledi dogajanju na sceni, ali pa ubira drugačne poti. Tisti čas so me v opojnem ozračju komaj osnovanega kranjskega Bazena osvojili z melodiko, polnimi aranžmaji, iskrenostjo izražanja in dvema vokaloma, od katerih se v spomin zelo globoko vtisne Milkov, ki je tedaj prihajal izza seta bobnov. Leta kasneje sem, prav tako v Kranju, pred Downom spremljal nastop istega banda v nekoliko drugačni postavi, kjer pa so svoje adute potisnili v ozadje in celo uro morili s ponavljajočimi se nedomiselnimi Fear Factory riffi, ki se jim sploh niso podali. Novi album predstavlja boj teh dveh obdobij, iz katerih kot zmagovalec vstane starejša različica skupine, ponovno z obrazom in glasom Milka Kranerja. Produkcijsko gre za najčistejši izdelek skupine do sedaj, a na račun tega deluje album precej manj dinamično in živo, naravnost plastično.
V album nas povabi nekoliko zasanjana melodična podlaga skladbe Scars, h kateri se s spevnim refrenom priključi značilen vokal in sprva dvigne zanimanje, to pa žal podrsa s koleni po asfaltu že pri naslednjem riffu, ki kot besen krik kasnejšega, manj priljubljenega obdobja Sabaium, preseka komad že na začetku … in ga potem spet pusti nadaljevati v prvotno zastavljeni obliki. Čudno in nepotrebno, saj isti sklop riffov drugič združijo brez tovrstnih izpadov in zveni odlično. Ko se zopet zazibljemo ob spevni kitici in refrenu, pa ponovno privre na površje tisti drugi bandov jaz, tokrat iz grla novo priključenega kitarista Jureta, ki ob E-F (za kitariste) podlagi bruha povsem generičen black/death vokal. Škoda, kajti Kupčičev ekvivalent na prejšnjih albumih se je izkazal za bolj unikatnega, čustvenega in karakterja polnega. Konec pesmi obogati domiselna solaža na mid-tempo podlagi, zopet iz E-F nabora sestavin. V ospredje naslednje skladbe Nothingness stopita kitari, ki šele tu razkrijeta svojo temačno, skoraj švedsko barvo zvoka, ki bi v samem miksu lahko bil izrazitejši in masivnejši, tako pa se pogosto umika klaviaturam in drugim vložkom. Ti kitari thrashersko zastavljeni komad skupaj z lead kitaro kmalu pretvorita v nekoliko orientalsko obarvano melodijo, sicer pa tu ne gre za eno opaznejših skladb na plošči. Infected, Controled Domain in Submission To Machines prav tako tvorijo isti venec komadov, povsem drugače pa zvenita manj spretno izpeljani Programmed Greed in naslovni komad Connection Lost, ki je bolj spretno strukturiran, klaviaturski vložki pa spominjajo na najokusnejše stvaritve Samael. Bolj umirjen sklop pesmi predstavljata Invisible in Edge Of Darkenss, ki se poslužita bolj akustičnih zvokov, vendar klecneta pod istim bremenom kot ostali komadi na plošči – vsiljenim, nepotrebnim growlanjem ob dolgočasni kitarski podlagi in polkompatibilnimi klaviaturami.
Lirično in grafično album zrcali današnje čase s klasičnega metalskega stališča: proti! Tako kot dvojnost vokalov tudi besedila opevajo boj človeka s strojem, pa tudi s samim obstankom in človeškimi lastnostmi, ki ga čedalje uspešneje spodkopavajo. Če povzamem: gre za dobro sproduciran album z nekaj svetlimi momenti, ki pa dosežejo poslušalca šele sčasoma. Žal tisti drugi, generični del plošče na vse pozitivne momente pripne spone povprečnosti. Ne bi je priporočil prijateljem, je pa plošča dovolj spodobna, da bi se ravno zaradi nje podvizal še na kakšen nastop ansambla.

SORODNE VSEBINE:
28. 11. 2002Sabaium - Beyond… / Recenzije
27. 8. 2002Metal Mania Open Air 2002 / Reportaže
20. 1. 2015Era Of Hate - Fragments Of Reality / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
15. 12. 2017
Annihilator - For the Demented
Recenzija
14. 12. 2017
Darkthrone - The Wind of 666 Black Hearts (kompilacija)
Recenzija
7. 12. 2017
Grift - Arvet
Recenzija
23. 11. 2017
Vulture Industries - Stranger Times
Recenzija
8. 11. 2017
Cradle of Filth - Cryptoriana - The Seductiveness of Decay
Recenzija
2. 11. 2017
Blut Aus Nord - Deus Salutis Meæ
Recenzija
12. 10. 2017
Belphegor - Totenritual
Recenzija
10. 10. 2017
Chelsea Wolfe - Hiss Spun
KONCERTI & FESTIVALI
16. 12. 2017
Krasmetal: Carnifliate, Black Reaper, Licence to Hate
Mc Podlaga, Sežana
16. 12. 2017
Kettenhund, Nemarnini
Jalla Jalla, Metelkova, Ljubljana
16. 12. 2017
Call of the underground III: Big Bad Wolf, Devil's Bridge, Morywa
Tropikana, Tolmin
16. 12. 2017
Stoner Boner: Omega Sun, Jegulja, Blackoutt
Center mladih Koper
16. 12. 2017
The Canyon Observer, Inhibis
Mladinski center Gornja Radgona
16. 12. 2017
Metal Klavnica XLVIII
MIKK klub, Murska Sobota