Prva asociacija ob poslušanju oživljene thrash metal legende, kanadske skupine Sacrifice, je gverilski napad vietkongovcev med vietnamsko vojno. Pa ne da bi kdaj to doživel(i), ampak zazdi se, da po tem albumu življenje nikoli več ne bo isto kot je bilo prej (za svojo letnico je album fenomenalen). Če mogoče nekoliko spomni na Sodom, razlog tiči v tem, da je stalno prisoten prav njihov thrash metal občutek. Sacrifice na The Ones I Condemn prihajajo v popolni originalni vojaški postavi, kot na prvih treh albumih: Rob Urbinati (kitara, vokal), Joe Rico (kitara), Scott Watts (bas), Gus Pynn (bobni); pripravljeni na napad, njihovo orožje pa je glasba. A preden se zasliši iz zvočnikov, poslušalcu (vedno) najprej pade v oko naslovnica. Podobnost z naslovnico albuma Gabriel skupine Believer (novi album ponovno aktivne thrash metal skupine, ki je prav tako izšel letos) ni zgolj naključna, saj gre za iste ustvarjalce. Naslovnici, ki se ju ne pozabi takoj po prvem poslušanju. Pri vsebini, glasbi, pa se pojavljajo plusi in minusi. Gre za ekstremno energičen izdelek, pri katerem se starost članov skupine niti malo ne pozna. Baterije niso izpraznjene. Prisotni so agresivni thrash riffi in ritmi, banzai vokalni napadi (kot na začetku The Devil's Martyr), stereotipne tematike thrash metala (katerim so se v preteklosti hitro izognili in jih nadomestili z bolj nenavadnimi!), vse kar pristnemu thrash metalu pristoji. Kje so potem minusi? Tičijo prav tam, kjer se nahajajo tudi pri ostalih. V prerahli medsebojni raznolikosti komadov. Čeprav se tempo spreminja in hitrosti komadov nihajo, gre za neizvirne, a vseeno klasične smernice thrash metala (ne sliši se kakšnega inovativnega kitarskega dela, a je kot po preverjeno funkcionalnem starem zakonu še vedno zanesljivo opravljeno). Tako kot so včasih obstajali vzorci metalne glasbe, tudi danes obstajajo določeni (sodobni) vzorci, po katerih se večina glasbenikov zgleduje.
Album je dovolj jedrnat, da ne kopiči nepotrebnih minut (štirideset minut je dandanes redka dolžina albuma) in dovolj zanimiv, da obdrži navzočnost poslušalca. Drobni detajli, recimo nekatere kitarske solaže, kot v Hiroshima in The Devil's Martyr – če odmislimo mučeništvo tremolo ročice v slednjem, določeni riffi (We Will Prevail) in razgibani bobni (demonstriran je pester nabor različnih »taktik«) poskrbijo, da dolgčas ni na glavnem meniju The Ones I Condemn. Lepa mozaična slika bobnov se odslika v zadnjem Desolation Alive. Kot bonus sta na različnih izdajah dodani na novo posneti oziroma remastirani verziji Burned At The Stake (s prvenca Torment In Fire) in The Entity (iz albuma Forward To Termination), ki sta sicer popolnoma nepotrebni, a lepo odslikujeta razlike in podobnosti med klasičnimi prejšnjimi stvaritvami skupine, ter preostalim novim izdelkom. Tu je še Rush priredba Anthem, The Devil's Martyr z vokalom Roba Urbinatija (prejšnjo verzijo na albumu odpoje skupaj z Daveom Hewsonom) ter dva koncertna posnetka iz leta 2007, Necronomicon in Forever Enslaved.
Sacrifice ne presegajo svojih nekdanjih stvaritev, a jih primerno in častno nadaljujejo z The Ones I Condemn.

Darijan