Galicijsko poreklo, mešanje tradicionalnega in na drugi strani prezir do sodobnega sveta je najbrž še najboljši opis za neofolk skupino Sangre de Muerdago (Blood of the Mistletoe). Skupina je širšemu občinstvu še dokaj nepoznana, a počasi in zanesljivo se njihov glas širi, še posebej zaradi drugega (obravnavanega) ploščka, ki je v samozaložbi izšel že decembra 2012, avgusta 2013 pa še kot dvojni LP. V svojo zbirko stvaritev prištevajo še demo plošček iz leta 2007 in leta 2011 izdani prvenec.
Marca lani so sicer obiskali koncertno dvorano v Tovarni Rog. In tisti koncert je bil eden izmed navdušujočih unikatov, ki jih je (vsaj običajno) mogoče doživeti v le najbolj nenavadnih prostorih in sredi intime, saj je publika obsegala kvečjemu trideset ljudi.
Deixademe Morrer no Bosquesestavlja trinajst pesmi, ki v dobrih 61 minutah popeljejo na pota obujanja tradicionalnega in na akustični sprehod skozi kritiko današnjega sveta. Sporočilno (ali ideološko) bi jih lahko postavili tudi v žanr akustičnega punka, istočasno pa si želijo biti tudi glasniki bodoče apokalipse. Kot da bi se nahajali pred poganskim oltarjem, obkroženim s svečami in brez ozvočenja – prav tako, kot so to počeli na že omenjenem koncertu in v dvorani, ki je sama po sebi sinonim za (post)apokalipso. Naj tu sledita še referenci iz popularne umetnosti: knjiga Metro 2033 ali film Cesta, le da na policah v Rogu ni znatne zbirke pločevink s konzerviranimi živili. Skozi plato melodije, ob menjavanju moškega in ženskega vokala, ob španski in akustični kitari, violini, lajni in občasnemu zvoku bobnov razkrivajo svoje emocije in spomine. Sredi poslušanja se zdi, kot da poslušalec poseda sredi opustošenega gozda, v družbi nekaj preživelih in ob tišini, ki jo na trenutke prekinja le piš vetra. Ali če napeljem na deloma podobno glasbeno skupino – so kot Wardruna, vendar ne tako skandinavsko hladni in brez ritualnega pridiha. Torej, ne poznajo mraza iz severnih predelov in se v njihovi spokojnosti tako zrcali pridih Galicije ter uporniški duh. Pablo (vokalist in kitarist) želi slednje dodatno poudariti tudi z mislijo o pomembnosti narave in o (ponovni) povezavi z njo. Pevec na trenutke v svojem petju šepa, a bandu navzlic temu z inštrumentalnim elementom to pomanjkljivost uspe dodobra prikriti. Ostaja pa grenak priokus, da je izdelek le dober in brez presežkov. Kljub temu pa izredno umirjen album, ki se na koncu preobrazi kot vsaka apokalipsa … (v) pozitivno.