Tri leta po Aruagint predstavljajo Sarke svoj četrti studijski album. Zvezdniška zasedba se od prejšnjega albuma dalje ni zamenjala, v glasbenem smislu še naprej ostajata dominantna nosilec imena banda Sarke in vsem poznani Nocturno Culto, medtem ko se tudi glasba ni kaj prida spremenila. Sarke tudi v letu 2016 ponujajo svoje pojmovanje doomish black metala, ki ga nepoznavalci morda le stežka ločijo od ostalih dveh sorodnih bandov Tulus in Khold.
No, razlike med temi tremi zagotovo obstajajo, in to sploh ne male, toliko manjše pa so razlike med albumi znotraj bandove diskografije, še najmanjše pa med že omenjenim predhodnikom in aktualnim ploščkom. Ali povedano drugače: Sarke še zmeraj stavijo na svoj tipičen zvok in slog, da poslušalec takoj ve, čigav black metal prihaja iz zvočnikov. Toda kdor zdaj misli, da se glasbeniki z dvajset in še več let dolgim stažem naivno naslanjajo na staro slavo, se seveda moti. Znotraj samim sebi zastavljenih okvirjev ponuja band z Bogefod osem tipičnih in en netipični Sarke komad. Naj najprej izpostavim netipičnega. Gre za folklorno balado, pri kateri je četverica iz Osla sodelovala z operno pevko Beate Amundsen. Čudovito! Ostalih osem komadov, ki vsi gradijo vzdušje na poznanih enostavnih, počasnih in neposrednih ritmih, pa je vsak po svoje obogaten s takšno ali drugačno malenkostjo – npr. z akustično kitaro –, tako da ne začnejo dolgočasiti. Toda podobno kot v primeru Aruagint se boste tudi z Bogefod morali konkretno namučiti ali vztrajati, da boste lahko prišli do tiste točke, ko boste na albumu slišali dodano vrednost in ne samo tisto že ustaljeno in poznano. A saj veste, pot do takšnih spoznanj še nikoli ni bila kratka.