Sarkom so po treh letih premora in 14 letih delovanja izdali svoj četrti studijski album. Ta nosi naslov Anti-Cosmic Art in zaseda na moji osebni lestvici najvišje mesto znotraj bandove diskografije. Zakaj? Zagotovo ne zaradi uvodnega komada, zaradi katerega bi bil skorajda zbrisal mp3-je po le enkratnem poslušanju. Previous Associates, Now as Targets for the Gun je namreč tako zelo hudo povprečen, da je dober in siten hkrati: tipičen norveški šus, tipična zlobna atmosfera, tipično norveško riffanje. Nekako me preveva misel, da želijo Sarkom postati drugi Urgehal. A pustimo čenče …
Skratka, vsi sledeči komadi dvignejo album nad neko nezapisano črto povprečja, nekatere celo tako zelo, da Sarkom sploh ne zvenijo več kot oni sami. Osebno ne vem, kako naj si razlagam in vrednotim to okoliščino, ki jo zaenkrat sprejemam kot zelo pozitivno, saj me album resnično zabava. Pa naj bodo to njegove zmešane kitarske solaže, pankovsko petje, basovsko poudarjene kitare ali funkovsko razigrani groove, četverici iz Norveške nekako zmeraj uspe združiti na videz nezdružljivo, tako da na koncu vse skupaj zveni lepo umazano in žanru primerno. Vrhunec albuma nas pričaka na sredini s komadom Seen Through the Eyes of a Paedophile Priest (predhodno izdan kot singel), ki ga še najlažje opišem takole: band razvleče en riff na skoraj sedem minut, tempo komada je bolj ali manj ves čas hiter, a enakomeren, ustrezna atmosfera pa je ustvarjena z mirnim clean vokalom in udarjanjem kovin v ozadju. Kot da bi poslušal Endstille, le nekoliko drugače. S priredbo Sodomy and Lust (Sodom) se zaključi kratko potovanje znotraj in onkraj meja tipičnega black metala. 1, 2, 3, 4, ich will mehr!