Kar malo sem žalosten. Saxon so pač Saxon. Tako kot je sirov burek sirov burek in če namesto njega dobiš mesnega, ti ni všeč. Ker si pač hotel jesti sirovega, jaz pa sem hotel poslušat Saxon.
Ob poslušanju Metalhead je sicer takoj jasno kdo igra, vendar: počasno, nemelodično, težke kitare, morda celo malo brez občutka. No, Biff ostaja pri svojem klasičnem vokalu, del kitarskih riffov pa spominja na prejšnjo ploščo Unleash The Beast.
Prva komada, Metalhead in Are We Travellers In Time, sta inspirirana z nezemljani in njim sorodnimi zadevščinami, se pa prav nadležno nočeta razživeti. Tričetrtinsko dozo živahnosti se dobi ob Conquistadores, naslednji What Goes Around se sicer začne z ‘grdim’ riffom, ampak se ga kljub temu da vzljubiti. Najhitrejši in s pridihom njihovih starejših izdelkov je All Guns Blazing (ne, ni priredba Judas Priest), klasika plošče pa so Song Of Evil, Piss Off in Watching You (tudi počasni in težki). Prisoner je svež in zanimiv komad, Sea Of Life pa baladno obarvan z razgibano strukturo. Ampak, intro mi je pa všeč, tako kot vsi od Saxon. Še to: klaviature kot gost igra Chris Bay, drugače član Freedom Call.
Sicer na plošči ni nič tako hudo zamerljivega za na črno listo, vendar takšna mlačnost Saxonom prav nič ne paše. Pač, jebat ga, bo pa naslednja boljša...

Matija