Švedski heavy metal invaziji ni videti konca. »Rumeno modri« so v zadnjih letih lahko rečemo pretresli, prerodili klasični heavy metal in obudili njegovo zlato obdobje iz začetka osemdesetih. Ti bandi seveda ne definirajo zvrsti na novo; enostavno imamo tu opravka s fanatiki, ki obožujejo prvinsko, neomadeževano podobo heavy metala in pri tem niso pripravljeni sklepati nobenih kompromisov. Po že uveljavljenih zasedbah s po dvema, tremi izdanimi albumi sedaj prihaja nov paket s Slingblade in Screamer.
Prva polovica prvenca Screamer, Adrenaline Distractions, je naravnost fantastična, prava heavy metal poezija. Tu vse štima, pesmi so nabite z energijo, dinamiko, imajo karakter. Tako kot ga ima tudi vokal. Linije so čiste, zelo spevne, nikoli kičaste, refreni kratki, učinkoviti. Tudi Screamer odlično vpeljujejo tiste prave klasične kitarske duele in poleg strupenih, navitih riffov streljajo super solaže, za kar je zaslužen talentirani dvojec Anton Fingal / Dejan Rosic (Darijan, poznaš?). Pevec in basist Christoffer Svensson na basu zna »sprašiti« pravo Lemmyjevo pasažo; kot na primer pri komadu Screamer. To je pravi speed metal rušilec z Motörhead pedigrejem in power back vokali. Band se najbolj domače počuti v hitrem tempu, kar se čuti pri ostalih poslasticah Can You Hear Me, Rising, Adrenaline Destructions in še enem headbangerju Rock Bottom. V drugi polovici tempo nekoliko upočasnijo in tudi material ni čisto na nivoju prve polovice. A še vedno žagajo konkretno, tu in tam pa »se zažagajo« s kakšnim bolj počasnim refrenom (Keep On Walking, I Know). Vendar kak tak kiks ne pride preveč do izraza in ne skazi odlične podobe albuma. Bodi dovolj, zvočnike naglas in navij, Screamer, Screamer!