Screamer so s prvencem Adrenaline Distractions pokazali, da so eni najobetavnejših heavy metal novincev. Album je bil pravi heavy metal šus, obogaten s ščepcem klenih rock'n'roll prijemov. Sploh prva polovica albuma je bila naravnost fenomenalna.
Po letu in pol je prišel čas za drugi album in Screamer ponovno dokazujejo, da so iz pravega testa ter da sodijo v prvo ligo švedskega heavy metala. V primerjavi s prvencem je opaziti določene manjše spremembe, ki pa delujejo le pozitivno. Prva taka je produkcija. Modernejše navitega je zamenjal bolj old school zveneč zvok, kar bandu definitivno bolj pritiče. Druga opaznejša sprememba se je zgodila v komponiranju, kjer so naredili korak naprej in v komade vnesli več raznolikosti. To so storili predvsem z dueli in daljšimi kitarskimi solo vložki, pa tudi z intenzivnejšim variiranjem tempa ter vpeljavo več mid-tempo in nekaj počasnejših pasaž. Tega se tu sicer še niso lotili, a mogoče jim že na naslednjem albumu uspe kak pravi ep v stilu mogočnih Iron Maiden (Mr. Noman in Lady Of The River bi lahko bili dobri iztočnici). Če je imel Adrenaline Distractions tudi kak »filler« ali dva, Phoenix tovrstnih zadev nima. Ima mogoče kak pravi metal hit manj, a material v celoti kvalitetno ne odstopa tako očitno. V povprečju je na malenkost višjem nivoju in brez slabe točke. Tako kot vsi bandi novega vala švedskega heavy metala so tudi Screamer močni vokalno (Christoffer Svensson je mojster kratkih, zelo učinkovitih refrenov) in kitarsko, z odličnima, enakovrednima kitaristoma. Kljub veliki naklonjenosti čistokrvnemu heavy metalu stare šole je dobro, da so ohranili nekaj neposredne rock'n'rollerske umazanosti, že naslov komada No Sleep 'Til Hamilton pa dovolj nazorno pove, od kod jo črpajo. Prav tako je super, da so ob bolj zrelem komponiranju ohranili dovolj mladostniške vihravosti in predrznosti.
Švedska invazija se je v letu 2013 začela odlično. Poglejmo, kako jo bodo nadaljevali Enforcer.