Naslov albuma izraža dobro življenjsko resnico, zato me je pritegnil k poslušanju. Sposojen je iz nemega distopičnega futurističnega nemškega filma iz leta 1927 z naslovom Metropolis . Kisser je postal predvidljiv, saj je to že tretji album, ki črpa literarni navdih iz svetovne literature (predhodna albuma Dante XXI in A-Lex sta prav tako konceptna albuma; prvi se vrti okoli Božanske komedije Danteja Alighierija, drugi pa o delu Anthonyja Burgessa, prav tako distopični zgodbi, Peklenski pomaranči . Podpiram tovrstne podvige, saj se s tem vsaj do določene mere izniči stereotip o neumnih, pijanih in huliganskih metalcih, s katerim sem bil v srednji šoli tudi sam ožigosan.
Če so besedila »izobražena«, pa je glasba vse prej kot to. Divja, prvinska. Impulzi za njo niso prišli iz možganske skorje, temveč iz amigdale. In prav je tako – le z ravnovesjem med razumom in čustvi dosežemo optimalen rezultat. Amigdala prisega na thrash, tisti brazilski thrash iz Maxovih časov. A v bistvu me pri Sepulturi moti prav to, da želijo na silo pričarati zven starih dni, čeprav je od »originalne« zasedbe prisoten le še en član (in to ni Kisser). Zaradi imena Sepultura očitno fantje čutijo pritisk, da zvenijo kot Maxova Sepultura, na koncu pa izpade … no, izpade to, kar sem poslušal.
Psihologi priporočajo uporabo t. i. »kompliment sendviča«, kar pomeni, da najprej poveš nekaj dobrega, nato nekaj slabega, zaključiš pa spet z dobrim. Torej: novi bobnar Eloy Casagrande opravlja delo odlično, dobro preklaplja med thrash agresijo in plemenskimi ritmi. Zdi se mi, da so s tem bobnarjem Sepultura nadomestili izgubljenega Igorja Cavallero, v določenih odsekih pa ga Eloy celo prekosi. Kitarski efekti so marsikje slabo izbrani, saj se prej kot pametna izbira vse skupaj sliši kot slaba produkcija. Resno, kaj je z zvokom? Če želiš ustvariti džungelski ambient, še ne pomeni, da mora biti posneto dobesedno v džungli ... To je največji minus albuma: neprimerni efekti in podpovprečna produkcija. Poslušajte komad Trauma of War in vam bo jasno. A po nekajkratnem poslušanju uho izbriše šume in glasba zveni ... boljše. Kljub temu se mi nobena pesem ni zdela izstopajoča, da bi bila omembe vredna; v glavnem so si vse nekako podobne in zahtevnejšemu poslušalcu postane dolgčas po nekaj komadih. Derrick Green je tudi tokrat dokazal, da ni več zelen, saj delo opravlja suvereno in prepričljivo. Preizkusil se je tudi v bolj čistem petju v pesmi Grief, surov vokal pa še potencira hitrost in energijo glasbe. Če drugega ne, je Sepulturi uspelo doseči vsaj agresijo. To ni katastrofalen album, sploh ne, problem je, ker poslušalec išče staro Sepulturo, dobi pa nekakšno zmes Kisserjeve glasbe in posnemanja Maxa. Kisser je dober glasbenik, zato ne vem, zakaj raje ne spremeni imena banda in nadaljuje delo pod drugim imenom. Konceptno se mu ni treba oddaljiti od pomena besede Sepultura, lahko uporabi njeno sopomenko Túmulo ali pa celo provocira Maxa z Bodyfly. S tem bi ubil dve muhi na en mah, saj bi na (bivši) fani banda gledali z drugega zornega kota, poleg tega pa bi še vrnil ime Maxu, ki je, kot trdi sam, to ime pisal že kot šolar na platnice svojih zvezkov.