Shining so bili v letu 2012 studijsko zelo aktivni. Najprej so konec prve polovice leta izdali Lots Of Girls Gonna Get Hurt, EP s štirimi priredbami, ki je ob izidu zmotil nemalokaterega ljubitelja njihove glasbe. Nekaj mesecev kasneje je nato sledil album Redefining Darkness, za katerega zaradi predhodnika VII: Född Förlorare, ki je izšel v letu 2011, ne morem ravno trditi, da je bil s strani njihovih oboževalcev težko pričakovan. No, v decembru pa je band izdal še dva splita, in sicer z zasedbama Monumentum in Alfahanne. Toliko o delovanju banda v minulem letu 2012, sedaj pa velja vso pozornost nameniti aktualnemu albumu.
Redefining Darkness je torej že osmi »celovečerec« v dvanajstih letih od izida prvega albuma, že sam naslov pa nakazuje, da je Niklas Kvarforth z njim želel ustvariti nekaj novega, hkrati pa je kontroverzni frontman in mastermind za imenom Shining z njim osmislil, morda celo upravičil obstoj že omenjenega EP-ja izpred nekaj mesecev. Kajti na Lots Of Girls Gonna Get Hurt je najbolj bodlo v ušesa dejstvo, da se na njem ne nahaja skorajda nič blackmetalskega ali metalskega nasploh. V podobnem duhu je nastal Redefining Darkness, kot nekakšna mešanica VI – Klagopsalmer (namenoma ne navajam VII: Född Förlorare, ker sem se v letih 2009 in 2010 na zgoščenki in v živo tako zelo »prenažrl« tega banda, da sem potreboval premor) in Lots Of Girls Gonna Get Hurt. Redefining Darkness torej pomeni klasične depresivne prijeme iz hiše Shining v kombinaciji z na novo definiranimi kompozicijami, ki, ko izzvenijo, za seboj še zmeraj pustijo jasno sporočilo, da so tukaj ravnokar kraljevali Shining. Depresivni black metal na povsem novi (ne višji ali nižji, to mora vsak poslušalec odločiti sam pri sebi) ravni, najboljši primerek tega pa je po mojem mnenju Hail Darkness Hail. Dotični štiklc se prične povsem klasično in v srednjem tempu, zatem po dobrih dveh minutah metalske instrumente zamenja akustična kitara, po dodatnih dveh minutah Niklas složno, romantično in večkrat zapored zapoje: »Without you, there is no light at the end of the tunnel,« nakar se zadnja slaba minuta konča v začetnem slogu. Sledi romantični, na klavirju temelječi Det Stora Grå, prehod na zaključni in srednje hitri For The God Below je nato povsem tekoč, tempo se stopnjuje postopoma, osrednji kitarski solo pa skorajda ne bi mogel predstavljati boljšega prehoda na zadnji, počasnejši del.
Redefining Darkness je torej v meni vzbudil željo po (ponovnem) pogostejšem poslušanju tega banda in po odkrivanju njegovih neposrednih predhodnikov iz let 2011 ter 2012.