S šestim, praktično pravkar izdanim albumom Shining storijo točno to, kar so napovedovali. Presenečenje. Zadnje čase so namareč neprestano poudarjali, da je možno vse in da niso (več) vezani na spone black metala. Drži; švedski glasbeni eksces s Klagopsalmer na prvi sluh predstavlja novo smer v njihovi glasbi, ki pa poslušalcu, navajenemu starejšega Shining materiala vzbudi dvom in čudne poglede izpod čela. Nekje pri tretjem komadu sem začel preverjati predvajalnik, če so to sploh Shining. In kakšna je ta sprememba? Gremo lepo po vrsti. Ni sicer v moji navadi, da grem od komada do komada, ampak tokrat bom naredil izjemo.
Vilseledda Barnasjälars Hemvist. Že takoj na začetku vidimo, da so si tokrat Shining vzeli ogromno časa pri pisanju in prav toliko časa v studiu; produkcija je namreč že preveč čista. To je drugače sorazmerno nepomemben komad, ki obdrži tipične Shining strukture (šus, umiritev nekje na drugi četrtini, šus), solo je vsej »tehničnosti« navkljub precej zvodenel in komaj kaj več kot sebi namen; ta padec kvalitete pa odtehtajo dobro uporabljene klaviature in tipični anti-estetski vokali (celo za merila black metala). Pri drugem komadu Plågoande O'Helga Plågoande veljajo ista pravila. Glasbeniki, ki jih je Shining mastermind Kvarforth tokrat zbral okoli sebe poznajo svoje instrumente. Kitaristi mogoče še celo preveč. Stereotipno, ampak žal v veliko primerih resnično. Nepotrebno komliciranje v tem slavospevu trpljenja »tukaj in zdaj« nekako ne dene dobro. In ko smo pri nepotrebenm kompliciranju, Fullständigt Jävla Död Inuti, je s tega stališča vrhunec albuma. Stvar zveni kot nekakšn (pre)ambiciozen death/thrash metal starejše šole z moderno produkcijo, tipični Shining strukturi navkljub. Nekaj zanimivih kitarskih in vokalnih linij komad sicer reši popolne samonamenskosti, ampak kaj dlje od tega ne gre. In tu se prične druga polovica albuma, ki je drugačna z namenom. Ohm (Sommar med Siv), priredba norveških rockerjev Seigmen je pravi blagoslov depresije po prejšnjih treh shizofrenih komadih. Odigrana z izjemnim občutkom in inovativnimi, a ne progresivnimi glasbenimi prijemi, ta skladba predstavlja kvaliteto zaradi katere se Klagopsalmer splača poslušati. Na tem mestu pa ne morem dovolj priporočiti že omenjenega rock banda Seigmen, spregledanega, a izjemno kvalitetnega glasbenega akta.
Po Shining tradiciji je poleg šestih komadov na albumu moč najti še eno ambientalno skladbo. Po The Eerie Cold z istoimenskega albuma ter Åttiosextusenfyrahundra s Halmstad, je Krossade Drömmar Och Brutna Löften spodobna petminutna minimalistična zadeva za eno akustično kitaro in pol. Čeprav po kvaliteti ne dosega že omenjenih mojstrovin s prejšnjih dveh albumov, ta skladba niti ne deluje kot mašilo in se precej dobro vključi v drugo polovico Klagopsalmerja. In zdaj... Total Utfrysning! Zadnji komad na albumu odtehta veliko zamer od prej, čeprav seveda ne vseh. Skoraj sedemnajstminutni ep je vrhunec albuma, pa če ga obrnemo tako ali drugače. Gre za tipične Shining strukture in riffe, poleg tega pa imamo tu še klavir, godala, citate iz filmov in bolane vokale. Na trenutke Total Utfrysning zveni prekleto podobno našim Dekadent – vsled lead kitariskih linij ter ton za tonom podpirajočega klavirja. Glavna melodija, ki se ponavlja čez komad pa ima tisto čudovito lastnost, da človeku ostane v glavi. Za dolgo, dolgo časa.
Tako. In končni rezultat? Nenavaden. Sam bi osebno raje videl, da bi Shining ostali pri tem kar so včasih znali delati najbolje. Kompliciranje in tehničnost se jim ne poda. Tako imenovani »urbani aspekt« je na Klagopsalmer še vedno prisoten, a ni več tako močan in unikaten. Albumu se, po drugi strani, splača dati možnost zaradi drugih treh komadov, ki so bolj pristni in prepričljivi kot zvodenela in sama sebi namenska prva polovica izdaje. Sem pričakoval preveč? Ah, sranje... najbrž da res.

Davorin