Romunski Siculicidium so na drugi največji krščanski praznik, 25. decembra 2012 (to je božič, za vse trdožive verske nasprotnike, ki tega tako zelo prezirate, da ste pozabili datum), svet black metala obogatili z novo izdajo, ki obsega dve skladbi skupne dolžine dobrih enajst minut. Valse Triste in Valse Ende, dve zlobni, mračni pesmi počasnega do srednjega tempa, ki nekako spominjata na mešanico zgodnjih Stormfront (simplificirano igranje na bobnih in kitarah), Norvežanov, ki so v šestnajstih letih delovanja v »podzemlju« posneli komajda dva splita, in zgodnjih Isengard, ko je Fenriz pod vplivom opojnih substanc prepeval Our Lord Will Come. Očiten garažni zvok se po logičnem sklepanju uleže na zgornji opis kakor ata na mamo, svoj čar pa doda še bas kitara, ki je ves čas v zaznavnem ospredju. Kratko, a sladko!
Morda celo prekratko, upoštevajoč dejstvo, da so Siculicidium lani v začetku leta že izdali en EP, ki pa je dosegal skorajda minutažo tridesetih minut. Ker A Rothadó Virágok Színüket Vesztik ne poznam, tudi ne morem trditi, da bi bilo bolje, če bi band počakal nekaj mesecev in namesto dveh EP-jev izdal kar album. A glede na to, da si je zasedba besedila za recenzirani EP sposodila pri madžarskem avantgardnem/surrealističnem pesniku Weöressu Sándoru, je bandova odločitev ločene izdaje očitno povsem legitimna, medtem ko je EP izšel v strogo omejeni nakladi 100 kosov, ki jih je band lastnoročno oštevilčil.