Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako užival ob poslušanju death metal CDja. Po malce slabših Creative Killings in Savage Or Grace, so Sinister definitivno izdali »killer« ploščo.
Že zvokovno se vidi, da je Andy Classen »the man«, kar se tiče izvabljanja Sinister energije – kitare so jasne, vokal je ravno prav urejen, slišen, jasen, medtem ko je odpravljena tudi običajna hiba zvoka bobnov, ki ni bil dober že od Hate naprej, saj je vedno zvenel kot ritem mašina. Po Hate je Sinister končno spet na konju, kar se brutalnosti tiče. Kdor dvomi, da je Aad na vokalih slaba izbira, lahko samo utihne. Aadovo kričanje je najbližje Mikeovemu, saj je jasno in razumljivo, ima posebno barvo, ni preveč brutalno ali pa kar nekakšno efektirano kruljenje, ki so ga sproducirali za Rachel (kar jebilo seveda njej v škodo). Krikov ni, je pa posebno dober komad, kjer je vokal malo »gore« (Into Submission), drugače pa boste uživali ob vseh refrenih – Aad je definitivno rojen za to in boljše odločitve Sinister ne bi mogli sprejeti. Po svoje neznani bobnar Paul Beltman je izredno natančen, enostaven, zanimiv le tam, kjer je to potrebno. Ritmi so odlični, inovativni in unikatni. Njegovo bobnanje je bandu pisano na kožo, predvsem v komadih Men Down, The Riot Crossfire, Altruistic Suicide. Glasbeno je Alex Paul na kitari dobro združil zapuščino Barta in Pascala – ne glede na komad boste lahko slišali dobre catchy in agresivne Sinister riffe, občasne »ghoulish« melodije, tu pa tam kakšen solo – po svoje precej spominja na pretekle Sinister, vendar pa ima Alex tudi nekaj asov v rokavu – poslušajte osrednji del Men Down, skoraj precej melodičen del v Afterburner – resnično dobro in nepričakovano. Basist Bas pa seveda vse skupaj odlično podkrepi, zvok je nevsiljiv, ne pričakujte izstopanj a la Alex Webster. Pesmi so tematsko usmerjene v vojne, smrt, uničenje, tako da okultnega, zla in satanizma očitno dokončno ni več. Tu pa tam so sampli tudi prisotni in več kot dovolj dobri, da popestrijo dogajanje (govor vojaka v Men Down je super).
Sinister so s tole ploščo zadeli v polno in boljšega povratka si ne bi mogli želeti. In kar je najboljše je dejstvo, da tukaj takoj veste, da Sinister niso naredili CDja »na hitr'co« in pobrali denarja od reunion slave. Tole je resnično dobro načrtovan izdelek, izdelan pa skorajda do popolnosti. Pomankljivosti ne vidim – ta CD bi lahko poslušal neštetokrat na dan – v bistvu ga kar res Hail the beast!

Ivan