Chris Barnes in ostali nimajo miru. Že spet nova plošča teh oboževalcev zombijev, smrti, nasilja in trave. Ne glede na to, ali je kaj novega na albumu, ne glede na to, ali se še vedno kregate, da Cannibal Corpse zmeraj posekajo Six Feet Under in da Chris Barnes nima za burek, no Six Feet Under so nazaj. Nekateri bodo ob tem res srečni, nekateri bodo pa jamrali, češ »Ali Six Feet Under res nimajo več idej?« Katerokoli stran izberete, lahko povem, da so Six Feet Under posneli kar ok ploščo. Ne pričakujte skorajda nič novega oziroma za novitetami boste morali kopati res globoko. A gre fino v uho. Takoj! Groovy and catchy as fuck!
Commandment mine hitro, če ne celo prehitro. Ampak v tem času naredi svoje. Dokaže, zakaj Six Feet Under še vedno obstajajo, kljub temu, da so plošče skorajda v vseh pogledih »copy-paste«. Pesmi so res podobne tistemu, kar ste slišali v boljši verziji na prvih treh ploščah in prav žal mi je, da je še tisto malo hitrosti, ki jo je imela plošča 13, izginilo. Razen v enem komadu. Vendar je večina izbor tisoč in ene variacije na kitarske linije Obituary in Lowbrow. Koliko riffov si lahko izmisliš s prvima dvema strunama in nekaj prvimi polji. Poslušajte recimo Resurrection Of The Rotten ali pa prvi komad Doomsday. Vse slišal – ampak zveni prekleto dobro! Bas Terryja Butlerja je pač bas kot bas, bobni Grega Galla so malce bolj masivni in bolje sproducirani. Prednjači pa vsekakor Chris Barnes in priznajmo si, če ne bi bilo njega, bi Six Feet Under že zdavnaj dobesedno bili six feet under. Chris Barnes je še vedno »brutaličar« 1A in če nič drugega ima growl, kot ga mnogi nikoli ne bodo imeli, doda pa še tisti pridih človeškega faktorja (kot bi mu na koncu vedno zmanjkalo malce kisika in potem »zagrebe« po grlu). Vsekakor pa njegove vokalne interpretacije naredijo več gorja in krvi kot Romerovi zombiji, zdi se mi, da najbolj blesti (kot nož v noči, preden razpara žrtev) Bled To Death (»mortuaryyy«) ali pa The Edge Of The Hatchet. Vsaj ne »rapa« kot na Bringer Of Blood ali pa kvazi kruli kot na Warpath.
Vse je res poslušljivo, a se vseeno vprašaš, kako dolgo lahko vztrajaš pri teh forah. Cannibal Corpse se vsaj navidezno premika nekam, Six Feet Under pa je kot zmrznjeno truplo. No, vseeno pa Commandment nosi nekak svež vonj po smrti na današnji sceni, ki časti vse, kar je nad 270 bpm in čigar vokali so najbolj bolni, brutalni in »oh-in-sploh« najbolj grozljiva stvar na svetu. Bomo videli... Do takrat pa Commandment v predvajalnik in Bled To Death ali pa Zombie Executioner. Mortuarryyyy... grozljivo do kosti.

Ivan