RECENZIJE

20. 7. 2017
Slidhr - Spit of the Apostate (EP)
Terratur Possessions, 2015

Ko je Dejan pred nekaj leti recenziral prvenec black metal dvojca Slidhr, se ni mogel odločiti, ali mu je Deluge všeč ali ne. Po več poslušanjih ni dozorel niti pri meni v smislu, da bi ga zdaj kovala v zvezde ali zavrgla, a je tu vseeno govora o korektnem albumu, h kateremu se občasno še vedno vračam. Drugačna zgodba je s Spit of the Apostate, drugim EP-jem te irsko-islandske naveze.
Te so mi očitno pisane na kožo, saj sem na Deeganove glasbene projekte postala pozorna po njegovem splitu Haud Mundus z Wormlust, ki je bila ena prvih islandskih zasedb, s katerimi sem se srečala (za razliko od čisto prve, tj. Myrk, jo še vedno redno poslušam). Skupni izid Oblivio Appositus se je, podobno kot Spit of the Apostate, pri meni uvrstil med najljubše izide nasploh, od komada Forever Desiccate the Seed pa bi se lahko marsičesa naučila kopica klonov tega ali onega kultnega black metal banda.
Ima preprosto vse, kar naj bi po mojih merilih združeval black metal: ravno pravšnje ravnovesje agresije in mirnejših pasaž, ki se smiselno dopolnjujejo, barvit vokal, ki zmore interpretacijo vsaj srednjega razpona čustev, uravnoteženo produkcijo, ki ne meji niti na garažni zvok niti zloščeno studijsko plehkobo, ter vsaj en takšen riff, ki te v trenutku odpihne onstran razuma in se ga ne naveličaš niti po več letih. Glede na to, da kaj novega od Haud Mundus verjetno ne bomo več dočakali, saj je Deegan svojo pot nadaljeval s Slidhr – lani sta izdala še split z Acherontas – letos pa je z zasedbo Naddred izdal še odličen demo Sluagh, lahko primerjavo kar razširim na nič manj pronicljiv Spit of the Apostate.
Njegove tri skladbe se hegeljansko stopnjujejo in razvijajo, pri čemer prva, naslovna pesem podobno kot razjarjeni volk na naslovnici po uvodnem premerjanju terena ne potrebuje dolgo, preden napade z vso silo in udari z za Slidhr značilnim, rahlo disonančnim kitarskim zvokom, zamolklo razpršenim, a neutrudnim bobnanjem ter Deeganovim kavernoznim harsh vokalom. Vse našteto odlično uteleša zadnji komad Awaiting the Knife, ki nedvomno predstavlja vrhunec EP-ja.
Slidhr kljub močnim vzporednicam z islandsko sceno vseeno ne gradita toliko na mračni dimenziji in zatohli žveplenici, kakor je značilno za Einarssonove druge projekte, predvsem imam tu v mislih Wormlust in Sinmaro, ali recimo za njegove širšemu krogu poznane rojake Svartidauði. Slidhr se brez zadržkov poslužujeta tudi bolj poskočnih in razigranih riffov, ki odlično dopolnjujejo sicer bolj turobno zastavljeno ogrodje, kar se je izkazalo za lepo prednost tudi v živo. Kljub slabšemu zvoku so posamični komadi namreč še vedno razpoznavni in se ne zlijejo v nerazločen zmazek, čemur sem pri manj uveljavljenih black metal bandih v zadnjem času žal še prevečkrat priča.

SORODNE VSEBINE:
2. 9. 2013Celestial Bloodshed - Ω / Recenzije
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
13. 2. 2018
Shining - X - Varg utan flock
Recenzija
7. 2. 2018
Ambasador Rous - Lejs je nej več isti (EP)
Recenzija
6. 2. 2018
Trivium - The Sin And The Sentence
Recenzija
2. 2. 2018
Ater Era - Clades
Recenzija
1. 2. 2018
Enslaved - E
Recenzija
31. 1. 2018
The 3rd Attempt - Egocidal Path
Recenzija
29. 1. 2018
Endezzma - The Arcane Abyss
Recenzija
25. 1. 2018
Snøgg - Abeloth (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
19. 2. 2018
Gold, Akami
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
22. 2. 2018
Perseus, Symmetry Of The Void
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 2. 2018
On Parole Vinyl Assault: Metalsteel, Eruption, Srd, Omega Sun
Orto Bar, Ljubljana
23. 2. 2018
Tomcat
Salamander ART, Tržič
24. 2. 2018
Belokranjska železarna vol. 21 : The Stone, Vigilance, Amalgam,
MKK Bele krajine, Črnomelj
24. 2. 2018
Nuclear Aggressor, Devil's Bridge, Licence To Hate
Klub kanalske mladine, Kanal