Ko je Dejan pred nekaj leti recenziral prvenec black metal dvojca Slidhr, se ni mogel odločiti, ali mu je Deluge všeč ali ne. Po več poslušanjih ni dozorel niti pri meni v smislu, da bi ga zdaj kovala v zvezde ali zavrgla, a je tu vseeno govora o korektnem albumu, h kateremu se občasno še vedno vračam. Drugačna zgodba je s Spit of the Apostate, drugim EP-jem te irsko-islandske naveze.
Te so mi očitno pisane na kožo, saj sem na Deeganove glasbene projekte postala pozorna po njegovem splitu Haud Mundus z Wormlust, ki je bila ena prvih islandskih zasedb, s katerimi sem se srečala (za razliko od čisto prve, tj. Myrk, jo še vedno redno poslušam). Skupni izid Oblivio Appositus se je, podobno kot Spit of the Apostate, pri meni uvrstil med najljubše izide nasploh, od komada Forever Desiccate the Seed pa bi se lahko marsičesa naučila kopica klonov tega ali onega kultnega black metal banda.
Ima preprosto vse, kar naj bi po mojih merilih združeval black metal: ravno pravšnje ravnovesje agresije in mirnejših pasaž, ki se smiselno dopolnjujejo, barvit vokal, ki zmore interpretacijo vsaj srednjega razpona čustev, uravnoteženo produkcijo, ki ne meji niti na garažni zvok niti zloščeno studijsko plehkobo, ter vsaj en takšen riff, ki te v trenutku odpihne onstran razuma in se ga ne naveličaš niti po več letih. Glede na to, da kaj novega od Haud Mundus verjetno ne bomo več dočakali, saj je Deegan svojo pot nadaljeval s Slidhr – lani sta izdala še split z Acherontas – letos pa je z zasedbo Naddred izdal še odličen demo Sluagh, lahko primerjavo kar razširim na nič manj pronicljiv Spit of the Apostate.
Njegove tri skladbe se hegeljansko stopnjujejo in razvijajo, pri čemer prva, naslovna pesem podobno kot razjarjeni volk na naslovnici po uvodnem premerjanju terena ne potrebuje dolgo, preden napade z vso silo in udari z za Slidhr značilnim, rahlo disonančnim kitarskim zvokom, zamolklo razpršenim, a neutrudnim bobnanjem ter Deeganovim kavernoznim harsh vokalom. Vse našteto odlično uteleša zadnji komad Awaiting the Knife, ki nedvomno predstavlja vrhunec EP-ja.
Slidhr kljub močnim vzporednicam z islandsko sceno vseeno ne gradita toliko na mračni dimenziji in zatohli žveplenici, kakor je značilno za Einarssonove druge projekte, predvsem imam tu v mislih Wormlust in Sinmaro, ali recimo za njegove širšemu krogu poznane rojake Svartidauði. Slidhr se brez zadržkov poslužujeta tudi bolj poskočnih in razigranih riffov, ki odlično dopolnjujejo sicer bolj turobno zastavljeno ogrodje, kar se je izkazalo za lepo prednost tudi v živo. Kljub slabšemu zvoku so posamični komadi namreč še vedno razpoznavni in se ne zlijejo v nerazločen zmazek, čemur sem pri manj uveljavljenih black metal bandih v zadnjem času žal še prevečkrat priča.