Leta 2001 so z albumom A Predator's Portrait Soilwork začeli zelo resno opozarjati nase, pravi vzpon med vodilne žanrske bande pa se je začel z Natural Born Chaos leto pozneje. Album še danes velja za referenčno delo Švedov in enega najboljših švedskih melodičnih death/thrash izdelkov s številnimi himnami, močnimi refreni, odličnim ravnovesjem med švedsko melodiko in udarnostjo. Z naslednjima albumoma Figure Number Five in Stabbing The Drama so Soilwork obdržali kvaliteto, čeprav so opazno opuščali klasični švedski zvok in se vse bolj »amerikanizirali«, obračali k modernim zvokom.
Sworn To A Great Divide pa je prvi album Soilwork, kjer se je kvalitetna krivulja nekoliko bolj strmo obrnila navzdol. Mogoče ima to opraviti z odhodom glavnega komponista Petra Wichersa, mogoče so se fantje v teh šestih letih neprestanega izdajanja albumov in koncertiranja malo izpeli, verjetno pa bo kar kombinacija obojega. Strah pred morebitnim slabim izdelkom je odveč, album je še vedno dober, še vedno je tipičen za Soilwork, nima pa nekih navdušujočih trenutkov. Soilwork so danes sinonim za moderen metal, s švedskim melodičnim death metalom pa Sworn To A Great Divide praktično nima skupnih točk. Na albumu prevladuje moderen groove, staccato riffi, raznovrsten Björnov vokal, agresiven na eni in zelo speven na drugi, moderna klaviaturska podlaga in močni dinamični bobni. Sicer poizkušajo biti znotraj svojih trenutnih okvirov kar se da raznoliki, vendar jim nekako ne uspe razviti neke atraktivne ideje. Najbolj uspele so direktne, »in your face« skladbe, manj pa tiste, kjer so poskušali več narediti z melodijami in spremembami tempa. Najboljše na albumu pa je vseeno precej stran od njihovih top komadov kot Follow The Hollow, As We Speak, Rejection Role, Light The Torch, Nerve.

Matjaž