O Sonata Arctica se ne govori več kot o obetavnih mladeničih, ki poizkušajo najti srečo v svetu metala, ampak že o pravem bandu, ki točno ve, kaj hoče in na kakšen način to doseči. Igranje v bandu je že postalo pravi »biznis«, ki ne pozna milosti. Do tega spoznanja je pred snemanjem tretjega albuma prišel klaviaturist Mikko Harkin in zapustil band. Pri snemanju jim je tako na pomoč priskočil sam Jens Johansson. Kljub temu so Sonata Arctica na Winterheart's Guild naredili še korak stran od Stratovarius in si že (skoraj) ustvarili lastno, nezamenljivo podobo.
Kot smo pri simpatičnih Fincih že navajeni, je v skladbah največji poudarek na melodijah; po nekaj poslušanjih poslušalec »obvladuje« celotno ploščo. Ne glede na to se fantje pri pisanju pesmi ne držijo točno določene formule oziroma kalupa, ampak se stvari lotevajo z različnimi, vse bolj izpopolnjenimi pristopi. Uvod v ploščo je z Abandoned, Pleased, Brainwashed, Exploited zelo energičen, naslednja Gravenimage pa je lep primer menjavanja razpoloženj in stopnjevanja tempa, ki po zanimivem klaviaturskem solu na koncu zopet preide v baladnega. Double-bass, kitarsko-klaviaturski dueli in zelo speven refren so značilnosti The Cage. Balade sodijo med obvezne dele njihovih plošč (ob pozornejšem pregledu na vsakem studijskem CD-ju najdemo dve baladi) in temu se z The Misery in Draw Me tudi tokrat niso izneverili. Med preostalimi skladbami najdemo tako nekaj hitrejših (The Ruins Of My Life, Victoria's Secret), nekaj srednjega tempa (Silver Tongue, Broken) in nekaj vmes – Champagne Bath, ki je podkrepljena z neoklasičnimi kitarskimi vložki.
Sonata Arctica se bodo z Winterheart's Guild še bolj zasidrali v srcih ljubiteljev melodičnega heavy metala in mogoče je res že prišel čas za prvo evropsko headlinersko turnejo.

Matjaž