V začetku leta je izšel drugi album francoske skupine Soror Dolorosa. Priznam, da če lani ne bi na evropski turneji spremljali kolegov Alcest in Les Discrets, zanje najverjetneje še nekaj časa ne bi izvedela. Poenostavljeno Francozom še najbolj pristaja oznaka gothic rock, pomešan z nekaj elementi metala. Sami se opredeljujejo z zvrstjo cold-wave oz. cold-goth rock in že s predlanskim albumom Low End so pokazali, kako zamorjena in hkrati lepa je lahko glasba.
Z No More Heroes so zamorjenost poglobili še s čutnostjo, saj je njihovo igranje na vse instrumente izredno doživeto in pristno, še posebej pa pri tem izstopa vokal. Prisiljenosti se Soror Dolorosa sicer izognejo z minimalizmom, a kljub temu svoje instrumente resnično obvladajo. Celo bolj izurjeno uho lahko šele po nekaj poslušanjih prvič zasliši oddaljeno in neopazno cviljenje kitar, nežno rožljanje po činelah ali že skoraj elektronsko zveneče brnenje bas kitare, vse skupaj pa definira atmosferično podlago vsem pesmim. Morda je vokal v primerjavi z instrumentalno spremljavo malce glasen, kar pa sicer ni tako moteče, saj je glas Andyja Julie navsezadnje osrednji in ključni element zasedbe. Pevec ima glede na stereotipno prepričanje, da Francozi ne znajo angleško in da četudi že nekaj malega znajo, govorijo z obupnim naglasom, še kar lepo in nevtralno izgovarjavo. Franck Ligabue, gonilna ustvarjalna sila zasedbe, v sicer minimalistične bobne nenehno subtilno vključuje malenkostne variacije, Hervé Carles pa z izrazitim zvokom precej enostavnih melodij oz. prej posamičnih tonov bas kitare ustvarja res globoko spremljavo, ki jo, podobno kot bas boben, dodaten efekt odmeva še bolj poudari. Še bolj živahno zveneči komadi v duru, kot npr. Motherland, se zaradi na trenutke ječečega petja spremenijo v lepe, a bridke balade. Na ploščku je žal tudi nekaj dolgočasnih pesmi, ki se dobesedno »vlečejo«, npr. Wormhole. Pesem je sicer zanimiva zaradi kitarskih zvokov, ki kar posrečeno imitirajo oglašanje kitov, vendar je pesem preveč monotona, saj se vseskozi ponavlja le en riff. Nasprotno pa vključuje album tudi nekaj dokaj razgibanih komadov, kot je recimo A Dead Yesterday. Pevec kljub le eni vokalni tehniki poje v vsaj dveh oktavah, prav tako pa si več dovoli tudi kitarist Emey, ki iz počasnih enotonskih melodij preklopi na preigravanje akordov.
Občasno se ostalim inštrumentom pridružijo še klaviature, na primer klavir v zadnji pesmi Exodus. Slednja je na albumu najbolj izpopolnjena in čustvena ter nadvse primerna za konec tako posebnega ploščka. Soror Dolorosa so eden tistih bandov, ki so ti ali všeč ali pa tečni, še najbolj pa prijajo na deževen pomladni ali jesenski dan. Poleg glasbe so imeli doslej tudi vedno zanimive naslovnice, na primer na Low End (2011) klimtovsko navdihnjeno figuro ženske v globokomorsko modri sivi in zlati barvi ali pa s črnino obdan ženski obraz kot iz drugega časa na naslovnici EP-ja Severance (2009). Z naslovnico aktualnega albuma, ki jo krasi fotomodel Aja Warren, so Soror Dolorosa tudi tokrat povsem presenetili, z No More Heroes pa so v vseh pogledih dokazali, da med Francozi Erik Satie ni edini mojster minimalizma.