"Kapetane Žan Luk Pikard ... reče Data. Što je? upita ovaj. Tamo je nešto ... pred nama ... pa ono guta svemir!!!" (sledi krik agonije i eksplozija) Ja, nato pa totalen thrash attack! Zapisan intro se nahaja na CD-ju, je pa skorajda čisto ustrezen. Zakaj? Ker Space Eater požira vse pred sabo in je vse prej kot angel usmiljenja! "Pogledaj svoj thrash, anđele!"
Merciful Angel je dokaz, da se lahko s trudom in dobro organizacijo promoviraš povsod po svetu. Ne samo, da je izšel pod okriljem švedske založbe, temveč ga distribuirajo povsod (med drugim tudi na Season Of Mist), sam band pa je bil zelo dobro ocenjen, pripročan in še kaj s strani različnih svetovnih metalskih medijev. Ampak besede so eno, glasba pa govori zase. Če se plošča začne v nekakšni podobni maniri kot recimo And Justice For All (v slučaju SE z introm MCMXCIX), se potem nadaljuje v maniri, ki bi jo kot nepretiran poznavalec thrasha označil kot mešanico med evropskim in ameriškim thrashem. Utemeljitev - vam že zdaj povem - ne bo šla dobro od rok, ampak sem mogoče vsaj v neki prednosti zaradi tega. Sem bolj nepristranski, hehe. Na Ameriko me spomni vokal pevca/tekstopisca Boška Radišića, ki s svojim petjem nekako najbolj spominja na Russa Andersona iz Forbidden (poslušajte recimo refren pesmi Bombs Away), čeprav je daleč od tega, da bi bil Anderson. Njegovo petje ima nek pravi čar - recimo v pesmi The One, kjer postane glas izrazito mračen ali pa totalno thrash no compromise v pesmi Space Eater. Morda ga tu pa tam jebejo visoki toni (poslušajte Deceitful Eyes). Kljub temu pa je kot vokalist vsaj meni ključna točka, da je album Merciful Angel totalno poslušljiv.
Vokal kot skrajna točka za pozitivno oceno se kot tak izrablja samo, če je glasbena podlaga res dobra. In drznem si trditi, da je. Kitarista Stanislav Šašarski (sodeč po napisanem v bookletu tudi mastermind ustvarjanja glasbe) in pa Nemanja Pavlović igrata riffe, ki si jih hitro zapomniš in so lahko ali enostavni (Bombs Away) ali pa kompleksni (The One), vendar so vseskozi prijetni. Dobre so tudi solaže. Basist Karlo Testen ima res peklensko dober zvok, tako da ob poslušanju ne dobiš občutka v stilu "to je pa plata, kjer dominirajo kitare oz. bas oz. bobni". Prisoten je v pravi meri, ne komplicira, ne izpostavlja se preveč, brez njega pa bi plata izgubila velik del. Bobnar Vladimir Bogdanović je soliden del ritem sekcije, katerega ritmi so močni, udarni in zanimivi. Poslušajte recimo Death From Below. V glasbi se pojavi velik vpliv evropskega thrasha, saj poleg vseh tistih kompleksnih delov obstaja še širok delež direktnosti in svojevrstne "umazanosti" in agresije, ki je bolj tipično za tiste nemške thrash bende iz začetka osemdesetih.
Besedilno se fantje ukvarjajo z življenjem in ga obravnavajo z različnih zornih kotov. Spuščajo se v obravnavo družbene krize (Bombs Away), notranjih stisk (Deceitful Eyes), religije (The One), itd. Besedila so jasna, ampak ne preveč direktna, odpeta pa so tudi res dobro. Kot plus štejem še komad Operaphobia o strahu pred debelo teto, ki izvaja operete na TV-ju, kar lahko do smrti zaznamuje otroka; stvar je tako šaljiva kot recimo Watersov Kraff Dinner na plati Never Neverland.
CD poleg 10 komadov ponuja vse potrebne informacije, odlične grafike v bookletu in zagotovilo, da ob poslušanju ne boste pomislili na angele, naj se vas usmilijo zaradi poslušanja. Kvečjemu bodo to hoteli sosedje, ker boste CD poslušali nonstop in to NAGLAS!!! Prc Milojko!!! Preverite http://www.space-eater.com! Stran je zakon!

Ivan