Množične prekinitve ritma, nezemeljska uporaba samplerja, »elevator music«, zakamufliran klarinet, odklopljen saksofon, metal (v glavnem črni) kot podlaga, shizofrenija, tisoč in ena rdeča nit, totalni strukturni kaos, eksperimentiranje in avantgarda na višku. To sicer ne bodo edine besede, namenjene opisovanju glasbe na samonaslovljenem albumu norveško-francoske naveze Stagnant Waters, toda dosti več kot to, dragi bralci, tokrat ne boste izvedeli. Ob poslušanju Stagnant Waters postane strukturirano mišljenje namreč že skorajda nemogoče, nepovezano bombardiranje različnih efektov, zvokov, vokalov in instrumentov to namreč dodobra onemogoča. Porodi se občutek psihičnega trpinčenja v jetniško celico zaprtega človeka z glasbo, ki dosega nečloveške jakosti zvoka in služi le enemu namenu – zlomu volje in psihe. Premori med posameznimi napadi so kratki, sestavljajo pa jih redke strukturirane, na kitarskih riffih temelječe pasaže ali klavirski intermezzi.
Zdi se, da od tam, kjer so se leta 1999 ustavili Dødheimsgard z albumom 666 International (Svein Egil Hatlevik (vokali) je bil namreč od leta 1997 do leta 2003 klaviaturist te norveške zasedbe), v dosti bolj agresivnem slogu nadaljuje trojica Stagnant Waters. Medtem ko so Dødheimsgard leta 2007 zašli v industrial metal vode, zvrst, ki je močno prisotna tudi pri Stagnant Waters in njihovem recenziranem prvencu, slednji udarjajo po poslušalčevih ušesih bolj v stilu angleških Ebonylake, katerih pesmi mestoma spominjajo na »vzdušje uglaševanja simfoničnega orkestra«, kjer vsak instrument sledi svoji melodiji. Pri povezovanju nepovezljivega v celoto poleg že omenjenega Hatlevika glavno vlogo igrata Camille Giraudeau (kitara, bas, klaviature, vokali), sicer član francoske avantgardne post black metal zasedbe Smohalla, in Aymeric Thomas (bobni, elektronika, klaviature, saksofon, klarinet), član francoske eksperimentalne post metal zasedbe Pryapisme. Stagnant Waters – za ozek krog poslušalcev, zmeraj nepredvidljiv in nikoli konvencionalen.