Po prvencu Till Stilla Falla in njegovem nasledniku Ensamhetens Andar švedski Stilla po vsega skupaj petih letih delovanja nadaljujejo z ustvarjanjem studijskih albumov, Skuggflock je njihov tretji po vrsti.
Skuggflock pa ne predstavlja nadaljevanja samo na številčni lestvici, temveč tudi glasbeno. Ali povedano drugače, nekoliko bolj poenostavljeno: Skuggflock je naravno nadaljevanje sloga, ki so ga Stilla začeli proizvajati že s prvim albumom. Edina razlika, ki sem jo uspel opaziti do aktualne izdaje – če na predhodnih, sploh na prvi, nisem bil dovolj pozoren – so prehodi med posameznimi deli, ki med drugim uvajajo zelo progresivni vpliv in so temu primerno zelo odsekavi ali nenadni. To si pa predstavljajte takole: nahajate se sredi odličnega hitrega kitarskega riffa, ki ustvarja tisto tipično blackmetalsko (mnogokrat darkthronovsko) vzdušje, nakar naredi band povsem nepričakovan skok na nov riff, ki hkrati ponudi povsem nov tempo in posledično čisto drugačno vzdušje. Marsikomu je sedaj opisano narisalo nasmešek na obraz, češ »Kaj si lahko želi človek boljšega?«. V glavnem in na splošno se tudi sam strinjam s tem, da gre ob omenjenem za pozitivno okoliščino, toda konkretno v primeru recenziranega albuma pa mi tile preskoki ne delujejo vedno povsem všečno. Zagotovo so ti stvar navade, a po drugi strani včasih manj zanimiv riff zamenja zelo všečnega, zato je potem takem moje negodovanje razumljivo; in hkrati znak popolne subjektivnosti.
In kaj še dobimo s Skuggflock? Dejansko ne dosti več od tistega, kar ponujata predhodni izdaji. Ali povedano drugače: komur je všeč melanholični black metal v obliki mešanice med surovim, atmosferičnim, melodičnim in progresivnim, ki ga med drugim tvorijo akustična kitara, poudarjena bas kitara, čisti vokal in zborovsko petje, bo zadovoljen tudi s Skuggflock.