Kako prepoznati dober album po le nekaj poslušanjih? Najboljši pokazatelj tega je zagotovo, ko desetminutni komad mine hitro, kot bi trznil z očesom. V primeru Till Stilla Falla, prvega studijskega albuma švedskega kvarteta Stilla, gre v tem oziru za drugi komad z naslovom Aldrig Döden Minnas in dolžino celo preko deset minut. A preden poslušalca odnese z dotičnim komadom, mora prej še mimo uvodnega Tidlösa Vindar, čeprav ta »mora« ne predstavlja nikakršnega mučnega ali dolgočasnega opravila, temveč v slogu celotnega albuma zanimivo mešanico starega in novega, surovega in melodičnega skandinavskega (kljub drugi domovini predvsem norveškega) black metala. In medtem ko promocijska besedila navajajo bande, kot so Isvind, Kvist, Tulus, Dødheimsgard in Old Man's Child, od katerih bi podobnost s Till Stilla Falla pripisal predvsem osrednji trojici, se osebno pri poslušanju zmeraj znova spominjam na album Bergtatt – Et Eeventyr I 5 Capitler iz hiše Ulver, pri katerem osrednjo vlogo igra akustična kitara. Ta na Till Stilla Falla nastopa samostojno kot solo instrument ali v duetu z električno kitaro in tvori prečudovito dvoglasje, kontrast med surovo agresijo in romantiko. To pa še ni vse. Album ima predvsem zelo močno lastno identiteto, ki jo Švedi dosežejo s pestro uporabo razločnih vokalov (tudi zborovskega petja), izrazitimi bas linijami, modernim, jasnim kitarskim zvokom brez »našopane« distorzije in zelo premišljeno uporabo klaviatur v stilu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, kar skupaj tvori izredno zanimivo mešanico.
Zagotovo pa tudi ni naključje, da sta se Grift (pred kratkim smo objavili recenzijo njihovega EP-ja Fyra Elegier) in Stilla, dva švedska black metal banda, znašla pri isti založbi. A razlika med njima je kljub močni prisotnosti atmosferičnih elementov pri obeh bandih več kot očitna. Stilla namreč igrajo bolj hiter in kljub vsemu bolj riffovsko usmerjen black metal, pri čemer klaviature močneje služijo zapolnjevanju praznega prostora kot pa ustvarjanju določenega vzdušja.
Torej, še obstajajo bandi, ki kljub vsestranski nasičenosti scene znajo biti ustvarjalni in delati albume, ki ne zvenijo niti malo prežvečeno ali že slišano. Zdaj je treba band le še ujeti v živo!