Tokrat bo tekla beseda o dveh skrajno underground black metal bandih, glavni razlog za recenzijo pa so prvoimenovani Stormfront. Gre za dvojico z Norveške, ki je mojo pot prekrižala s prvim splitom Styggmyrs Triumf (dejansko pa gre za ista komada kot na demu), izdanim skupaj z Gaahlskagg, stranskim projektom zloglasnega Gaahla. Na dotičnem posnetku iz leta 1999 je band izdal komajda dva komada, ki pa sta bila za tisti čas vsaj iz vidika produkcije nekaj posebnega. Le redkokateri band je takrat eksperimentiral z zvokom, saj je bil black metal še svež, vsak riff pa nov in drugačen, zato po tem tudi ni bilo kaj dosti potrebe, in tako sta bila basovsko nabita komada prava osvežitev za ušesa. No, res pa je tudi, da so k navdušenju dosti pripomogli Gaahl, ki je bil konec devetdesetih prejšnjega stoletja poznan le kot zagrizen black metal entuziast, in njegovi Gaahlskagg. Skratka, kombinacija je bila prava, tako da se je navdušenje nad tem eksotičnim norveškim black metal bandom obdržalo dolgih štirinajst let do izdaje naslednjega splita, na katerem Stormfront tokrat postrežejo s tremi skladbami. Njihov black metal je še naprej hiter in razgiban, zvok je ostal umazan, vokal zadušen, kitarske linije jasno slišne, medtem ko bas ne poka več v ospredju, temveč iz ozadja tvori tisto tipično podlago, ki naredi zvok bolj poln. Škoda, kajti zaradi slednje točke dvojica iz Lillehammerja ne zveni več tako posebno kot pred leti. A moje navdušenje nad bandom ostaja ohranjeno naprej in v kolikor bo zasedba ponovno štirinajst let pripravljala nove tri komade, se bom pač kratkočasil z odkrivanjem glasbe Styggmyr, »stranskega« glavnega projekta obeh članov Stormfront, s tremi studijskimi albumi in številnimi drugimi izdajami v zadnjih štirinajstih letih.
Drugi band, ki je prav tako prispeval tri komade za The Forgotten Demons Of Ancient Glory, je Necrostrigis s Poljske. Medtem ko so si Stormfront oznako »underground« prislužili zaradi ultra redkih studijskih posnetkov, si jo je dvojica s Poljske zaslužila z odsotnostjo spletne strani, številčno omejenostjo sleherne izdaje in aktualnim prvencem Wilkołaki Księżycowego Pentagramu (morda v prihodnosti sledi recenzija, če bom uspel dobiti te posnetke), ki je bil izdan na kaseti. Kaj dosti več pa o tem bandu ne znam povedati, saj sem trenutno tudi sam v fazi odkrivanja. Povsem možno je, da se bo ta po določenem času pri meni vpisal med mnoge druge bande, ki se zaradi imidža z vsemi štirimi trudijo, da ostanejo v undergroundu, tam ustvarjajo »pure evil black metal« in tako umetno dvigujejo zanimanje, čeprav bi hitra širša prepoznavnost kaj kmalu pokazala, da se trudijo zaman, saj jim zaradi njihove povprečnosti tako ali tako nikoli ne bo uspelo prebiti debelih zidov komercialne uspešnosti. Ali bo tako ali ne, bo pokazal čas, še zmeraj pa mi ostanejo tri skladbe, ki spominjajo na dokaj uspelo mešanico starega black metala norveške in poljske šole.

Dejan