Ali že obstaja termin hordalanda metal? Vem, da imamo sogna metal, ampak hordalanda, torej metal tistih bandov, ki prihajajo iz Bergna in okolice? Bandi kot so Taake, Helheim, Vulture Industries, Orkan in ja, tudi Sulphur. No, če ga še ni, mislim, da je čas, da nekaj takega pride počasi v uporabo. Tisti, ki je namenil vsaj nekaj minut svojega življenja poslušanju najmlajšega ploščka Stridens Hus iz diskografije legendarnih bergenskih Taake, potem pa se je lotil še novega albuma Livlaus ter njihovih kolegov Orkan in sta ga oba kakor koli nagovorila, mislim, da ni nobenega razloga, da mu nov, tretji album skupine Sulphur ne bi bil všeč. Ne gre za to, da bi ta zasedba karkoli kopirala ali reciklirala, gre predvsem za strukturo komadov, ki se mi zdi zelo izvirna in zanimiva, poleg vsega pa je že močno zasidran del omenjenih bandov z zahodnega dela Norveške. Značilnosti, ki jih najdemo pri njih, so nepredvidljivi vsadki in nepričakovani obrati iz riffa v riff. Vem, ne sliši se kot nova praksa, je pa drugače servirana in zaradi tega svežina v žanru. Kakor koli že, ali bomo imeli hordalandski metal in ali so Sulphur del tega, je lahko stransko vprašanje. Dejstvo je, da so neodvisni od zgoraj naštetih bandov in po svoje zelo poslušljiv ansambel, ki ponuja black in death metalske komade z ogromno rokenrol vsadki, to slednje pa jih pravzaprav dela podobne someščanom.
Po sedmih letih od svojega zadnjega albuma Thorns in Existence (2009) in po šestih letih, odkar so se ustavili pri nas v Dark Essence Records paketu s Taake, Helheim in Vulture Industries na Metelkovi, so nam tokrat dali nov plošček, ki čuje na ime Omens of Doom. Produkcijsko je na visokem nivoju. Kitare, bas, bobni in vokal se slišijo odlično, album pa ima tri obraze: death metalskega, black metalskega in rokenrolovskega. Prvi, t.i. death metalski, je kot Atlas in drži celoten album skupaj. Imamo ogromno mastnih kitar, iz katerih mlati klasičen đđđ in je v bistvu tudi ena izmed poglavitnih nadaljevanj prejšnjega albuma. Je pa opazno, da se Sulphur temu začnejo rahlo izogibati in so t.i. đđđ kitare postavili bolj v ozadje, v ospredje pa melodijo. Drugi obraz je black metalski in gradi atmosfero z blastbeati in alienističnimi matricami, da pa zares dobimo občutek, da je na delu nekaj večjega od življenja, pa nam poleg klasičnega screama Sulphur ponujajo še mogočen clean vokal v stilu novih Kampfar. Black metalskih tremolo pickingov je ravno dovolj, bolj kot ti pa izstopajo na vsake toliko časa rokenrol vsadki. Ti vsadki so na meji med black'n'roll in black metalom ter so tisto, kar definira hordalandske bande zadnjih nekaj let. Najlepše se jih da slišati v komadu Rise of The Mushroom Cloud in Devils Pyre, slednji je tudi eden izmed najboljših komadov na albumu.
Da povzamem - Omens of Doom je temačna death'n'roll plata, ki jo toplo priporočam vsem. Ima konkretno produkcijo, je nemonotona, agresivna in surova, a hkrati tudi zelo melodična in na trenutke celo nežna. Ne bo vam žal!