Že tretjič zapored ponovno po treh letih od zadnjega albuma Hoest s svojim varovančkom Taake dolgometražni studijski album napoveduje s predhodno izdajo EP-ja. Kulde, kakor se ta imenuje, vsebuje štiri pesmi, od tega eno priredbo. Pri Taake to ni nič novega, kakor tudi ne pri mnogokaterem starejšem predstavniku današnje black metal scene, ki na ta način vedno močneje razkriva svoje korenine in lastne glasbene preference.
V nasprotju z orisanim navdušenjem pa se po več poslušanjih še zmeraj ne morem sprijazniti s povprečnim začetkom sicer zelo všečnega ploščka. Uvodni komad Det Fins en Prins namreč slabo minuto in pol zveni tako zelo povprečno in tipično taakovsko, da imam občutek, da poslušam že enkrat posneti komad. Kljub razbitju za band tipičnega ritma s kratkim zborovskim vložkom se osnovni ritem in melodija vrneta, zaradi česar tudi opisani občutek ostane skorajda do konca, ko nastopi netipičen kitarski vložek. Kasneje se je nato izkazalo, da gre za edini komad, ki je bil izdan tudi na albumu – slaba napoved?
S komadom Stridens hus – ne pomešati z albumom – se potem v trenutku postavijo stvari na glavo oz. na bolje. Povsem enostavno religiozno zveneče besede očeta in otroka (v arabščini?) poslušalčeve misli presekajo kot strela, pozornost in pričakovanje sta tako visoko, da se povprečnost glasbe ne čuti in sliši več, dokler povsem ne izgine in se pojavi monotona, a povsem nalezljiva kitarska koračnica, ki pomete z vsem predhodno slišanim.
Lahko postane boljše? Lahko. Sicer ne po zaslugi lastne kreativne žilice, saj sledi že napovedana priredba. Tokrat gre za komad Cold iz slavne pop/rock/wave/gothic hiše The Cure. Namesto klaviatur je Hoest seveda uporabil strupeno zveneče kitare, medtem ko mu je na vokalu na pomoč priskočil Vrangsinn, ki spominja na računalniško obdelano petje blaznega cirkusanta. Fenomenalno! Škoda le, da se sam ni spomnil vsega v celoti, saj je ta komad v meni povsem pogasil željo po poslušanju sodobnih Nachtmystium, pa čeprav med obema bandoma nenujno obstaja povezava.
Osrednja dva komada tako zelo navdušita, misli tako zelo oddaljita od glasbe recenziranega banda, da nato še zaključni Manndaudsvinter zveni do neke mere sveže, pa čeprav je bil ta davnega leta 1995 prvi kdaj koli posneti Hoestov komad. Njegova direktnost, surovost in hkratna melodičnost ustvarijo trden most med bandovo sedanjostjo in preteklostjo, s katero Hoest očitno še ni zaključil.