Kar je na tej plošči ostalo od Testament, ki jih poznamo s plošč Practice What You Preach ali Souls Of Black je samo ime in par članov. Milo rečeno - stvar je drugačna. Konkretno rečeno - stvar je zanič. V meni se ob poslušanju te plošče pojavlja le eno vprašanje: zakaj band s svojim izrazitim slogom in ugledom kot so (bili) Testament, izda ploščo na kateri išče (po vsej verjetnosti) nekaj svežega, drugačnega in originalnega, v resnici pa je prav prekleto podoben novim usranim bendom ki mislijo da igrajo Metal? Po meni pa potiho vrta črv dvoma in mi nekako šepeta, da je ta sprememba nastala zaradi smrdljive zelene stvari, ki ji navadni smrtniki rečemo denar. Edina stvar, ki mi je všeč na tej plošči je intro, potem pa se vglavnem konča - še naslovnica je grda. Vokal je distorziran in nerazpoznaven (Chuck Billy kruli kot kakšen prašič ki osvaja svojo izvoljenko), le od časa do časa se prepozna njegov stari vokal (pa še takrat bolj spominja na tistega s plošče Low kot pa na kaj starejšega oziroma boljšega). Kitare so netekoče, prekinjajoče kot pri, ah saj veste kje… Nad bobni zganja agresijo stari maček Gene Hoglan (Dark Angel, Death), ki pa ga je resnično škoda za tak bend.

Matija