Prav zanimivo je spremljati reformacije metalskih skupin iz '80-ih let. Tako obujanje skupin samih, kot ponovno združevanje "originalnih" kadrov skupin, "rekrutiranje kadetov". 2008 je kar bogata letnica takih situacij. Končni rezultati pa nekako niso niti porazni niti pretirano navdušujoči, bolj ravnodušni. Predvsem pa je potrebno precej več CD vrtljajev, da se ustvarjeno bolje parkira v ušesa, tudi pri najboljših dandanašnjih stvaritvah.
Občutno je, da so eni izmed najbolj pričakovanih, Testament, združili poleg preverjeno dobre stare zasedbe, tudi (dolgoletno) znanje igranja, izkušnje ter več različnih obdobij njihovega ustvarjanja. Novi album je otipljiv dokaz, da je vsak član klasične zasedbe Testament (od 1987 do 1992) kult zase in gospodar svojega "instrumenta".
Precej spominov se obudi ob poslušanju albuma The Formation Of Damnation. Po krajšem klišejskem uvodu For The Glory Of..., ki nato sovpade z začetnim More Than Meets The Eye, se obudijo spomini na bolj udaren material iz obdobja albuma The Ritual. Sledeči The Evil Has Landed obudi spomine na 11. september 2001, a par verzov besedila izzveni tako pretirano patriotsko ("...we never cast the first stone"), da drugače soliden komad nagne bolj v negativno stran kot v pozitivno. Kmalu po teh verzih zoprn priokus popravi odličen apokaliptičen lead kitarista Alexa Skolnicka. Naslovni The Formation Of Damnation se nagiba v zadnje obdobje Testament, kar predvsem nakazuje bolj izrazit Chuckov vokal (ali praktično growl), ki pa je proti koncu že kar malo moreč s svojim stopnjevanjem. Ponudijo še nekaj več politično orientiranih tem besedil. Dangers Of The Faithless obuja delo iz Practice What You Preach ter Souls Of Black in dejansko deluje kot izpuščen komad s katerega od teh albumov. Afterlife obuja spomine na preminula očeta kitarista Erica Petersona in vokalista Chucka Billya. Podprto z zelo zanimivim besedilom, za razliko od preostalih na albumu, ki se osredotočajo na vojno, politični sistem in smrt, ki so glavna nit tega albuma. Henchmen Ride obudi specifičen stil Skolnickovega mladostniškega soliranja, F.E.A.R. (False Evidence Appearing Real) pa je na trenutke pravi déja vu komada So Many Lies z albuma The Ritual. Leave Me Forever diši po mlajših Megadeth križanimi z Mordred. Skupaj z Dangers Of The Faithless najbolj izstopata.
To je ponavljajoča se formula skozi celoten izdelek. Celoten album tako precej niha, preveč preskakuje iz obdobja v obdobje, občasno mogoče preveč spomni na že zapečateno delo, oziroma ima svoje vrhunce in nekoliko šibkejše točke, a na srečo nikoli hujše padce. Zvok ne odstopa od tistega z albuma First Strike Still Deadly. To pomeni visokokvalificirano distorzijo, izrazit zvok pri solažah, jasen (večinoma... Chuck spet frekventno poje s thrasherskim tonom, a še kdaj izkoristi growl) in glasen vokal (za kar poskrbi tudi pljučni razpon pevca Chucka Billya ne samo gumbi mešalne mize Andya Sneapa) ter taktno, precizno ritem sekcijo. Zasedbo dopolnjuje bobnar Paul Bostaph, ki je precej vsestranski in je sodeloval že povsod. Ni dileme, da tudi tukaj ropota natančno (človek metronom) in hiperaktivno.
Devet let je preteklo od zadnjega svežega Testament studijskega poklona. Vmes smo bili priča nekaj dobrim izdajam, od katerih pa nobena ni vsebovala nove doze metala. Žal bolj odsvetujem nakup omejene digi-book izdaje, kjer je poleg audio CD-ja tudi bonus DVD, ki vsebuje fotografije in dokumentarec o nastajanju tega albuma, čeprav so Testament vedno zanimivi tudi vizualno, pika na i pa je tudi videti mojstre pri delu, a opozarjam, da gre za precej kratko zadevo, ki skupno (s foto galerijo) ne znese niti 20 minut. Poleg tega pa je zadeva posneta z ročno vodeno kamero, povrhu tega so dodani neki zeleni filtri, video pa vsebuje tudi Petersonove priprave na snemanje ("švajsanje nohtov") in Skolnickov apokaliptičen solo iz The Evil Has Landed.
The Formation Of Damnation pa je vsekakor vredno zapisati v oporoko banda!

Darijan