The Great Old Ones je glasbeni projekt Francoza Benjamina Guerryja, ki se je rodil leta 2009 in je sčasoma zaradi želje po resnejšem ustvarjanju prerasel v band. Ta šteje danes pet članov, Al Azif pa se imenuje njihov prvenec. Album je dobil naslov po fiktivni knjigi Necronomicon, ki jo v različnih romanih in drugih delih omenja ameriški pisatelj Howard Phillips Lovecraft (* 20. 8. 1890, † 15. 3. 1937, večinoma imenovan H. P. Lovecraft), eden najvplivnejših piscev grozljivk, fantazije in znanstvene fantastike. Zgodba o izmišljeni knjigi magijskih obredov in prepovedanega znanja se je rodila že mnogo prej, in sicer jo je napisal Abdul Alhazred (hkrati psevdonim, ki ga je dolgo časa uporabljal H. P. Lovecraft). Abdul Alhazred je živel okoli leta 700 n. št., svojo knjigo pa je poimenoval Kitab Al'Azif.

Z The Great Old Ones je Guerry želel ustvariti black metal, ki združuje na eni strani občutke, ki jih bralec doživlja pri percepciji Lovecraftove literature, ter na drugi strani njegov interes za ekstremno glasbo. Iz te izvirne in dobro premišljene mešanice je nastal na klasičnih metalskih instrumentih (kitara, bass, bobni) temelječ atmosferični black metal, ki spominja na sodobne kreacije romunske zasedbe Negura Bunget. Glavna razlika med njima je »pot do cilja«, saj Romuni uporabljajo številna tradicionalna narodna glasbila, medtem ko se Francozi poslužujejo kitarskih efektov, ki njihovi glasbi podarijo pridih pinkfloydovske atmosferičnosti.

Poleg z Negura Bunget lahko The Great Old Ones oziroma njihov prvenec Al Azif primerjamo tudi z glasbo Wolves In The Throne Room, ki so Slovenijo obiskali že večkrat. Komadi na Al Azif so v povprečju dolgi nad osem minut, vendar kljub pogosti uporabi blast beatov ti vseeno večinoma delujejo mirno in spokojno. Ta učinek je dosežen povsem enostavno, tako da so bobni pomaknjeni v ozadje, medtem ko vodilno vlogo prevzamejo počasne, zamišljene, romantične, žalostne kitarske linije. Pomembno vlogo pri ustvarjanju atmosfere prevzame tudi močan blackmetalski vokal, ki izraža visoko stopnjo žalosti. Šest žalostink, ki tvorijo nad petdeset minutno celoto Al Azif, pa vendarle ni možno kar tako povezati s suicidno tematiko oziroma depresivnim black metalom; dejansko so med njima svetovi. Medtem ko depresivni black metal pomeni enosmerno vozovnico brez vrnitve, je atmosfera na Al Azif primerljiva z neskončnim potovanjem, polnim različnih razburkanih čustev. Nekdo bi to izkušnjo primerjal z življenjem, ki je nemalokrat povezano s težkimi odločitvami, križpotji, nekdo drug s kakšno konkretno izkušnjo. Kakorkoli že, Al Azif seveda ne ponuja nobenih odgovorov na življenjska vprašanja, zna biti pa zanimiv in dobrodošel družabnik ob odgovarjanju nanje. Osebni vrhunec: Jonas.