RECENZIJE

13. 7. 2017
Tombs - The Grand Annihilation
Metal Blade Records, 2017

Newyorškim Tombs je v desetletju delovanja uspelo zgraditi prepoznaven slog, ki ga poskušajo nadgraditi z vsakim novim ploščkom. Če se jim je na drugem dolgometražcu Path of Totality vse »poklopilo« in je bil tretji celovečerec Savage Gold njegov zelo soliden naslednik, je pri EP-ju All Empires Fall prvič konkretneje zaškripalo. Zaradi nedodelanosti omenjenega ploščka je namreč marsikateri poslušalec ostal ravnodušen. Kljub temu si večina verjetno ni belila glave, saj je vendarle šlo za prehodno izdajo, ki je bila namenjena predvsem krajšanju časa med tretjim in novim dolgometražcem.

Slednji je luč sveta ugledal v drugi polovici junija. Že v sredini aprila je sicer izšel singel za skladbo Cold, ki pa je verjetno marsikoga pustil hladnega (bad pun intended). Dosti boljša izbira za predstavitveni singel bi bil uvodni komad ploščka, Black Sun Horizon, ki udarno odpre album in predstavlja elegantno uravnoteženo in poslušljivo mešanico blackmetalskih melodij s sludgeersko obarvanimi prijemi, skratka vse, kar se od Tombs pričakuje. Toda na žalost teh pet minut in pol predstavlja tudi že vrhunec ploščka. Preostalih devet komadov, ki se zvrstijo v slabe tri četrt ure, sicer vseskozi precej obeta, vendar se nikoli ne približa nivoju uvodne skladbe. Album je sicer z vidika instrumentalne izvedbe dovršen, prav tako je opazen precejšen napredek na vokalnem področju (tako pri »clean«kot »harsh«vokalih), toda to žal ne zadošča. Še več, Tombs, ki sicer že kar slovijo po eklektičnem kombiniranju najrazličnejših (pod)žanrov, tokrat skušajo prekositi same sebe, toda eklektična mešanica post-metala, sludgea, black metala, hardcore panka, post-panka in še katere (pod)zvrsti, na koncu izpade presenetljivo prazno. Pogosto se zdi, kot da band v iskanju navdiha tava v mešanici različnih (pod)žanrov, vendar mu ga nikjer ne uspe najti. Na ploščku se tako kljub stalnemu občutku, da se nekaj dogaja, na koncu pravzaprav nič zares ne zgodi (izjema je prva skladba).

Kljub vsemu The Grand Annihilation ni zelo slab izdelek, temveč preprosto premalo zanimiv. Temu bo najbrž oporekal le kateri izmed najzvestejših privržencev zasedbe ter morda kakšen priložnostni metalski poslušalec. Generičen eklekticizem, ki ga ponuja, vzbuja skrb, da so Tombs enostavno izčrpali vse svoje adute in da je malha dobrih idej dodobra izpraznjena. Upam, da že na naslednji izdaji dokažejo nasprotno.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 10. 2017
Belphegor - Totenritual
Recenzija
10. 10. 2017
Chelsea Wolfe - Hiss Spun
Recenzija
5. 10. 2017
Tankard - One Foot in the Grave
Recenzija
3. 10. 2017
Venom Inc. - Avé
Recenzija
29. 9. 2017
Motörhead - Under Cöver
Recenzija
22. 9. 2017
Satyricon - Deep Calleth upon Deep
Recenzija
20. 9. 2017
Akercocke - Renaissance In Extremis
Recenzija
12. 9. 2017
Animo Aeger - Ab-Fakt
KONCERTI & FESTIVALI
20. 10. 2017
Vendetta, Dark Ministry
Escape Metalcorner, Dunaj, Avstrija
20. 10. 2017
Belphegor, Enthroned, NervoChaos, Nordjevel
Explosiv, Gradec, Avstrija
20. 10. 2017
Sound Arson 7.6.: -16-, Grime, Britof
Klub eMCe plac, Velenje
20. 10. 2017
Ostrigina metalurgija: Cojones, Jegulja, Đezm
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
20. 10. 2017
Valuk, Hangar 55, Brutart
LokalPatriot, Novo mesto
20. 10. 2017
Bitka Bandov #3: Spotless Minds vs. Lipstick Stain
To še spijemo - Pivnica, Celje