Ko sem prvič slišal Torture Killer in album Swarm!, na katerem je kot vokalist nastopal tudi Chris Barnes, sem si mislil: »Dober death metal oziroma bolj zanimiva verzija Six Feet Under.« Tudi z malce več poglabljanja nisem prišel kaj dlje od tega. Jebiga, na svetu je še veliko drugih in bolj zanimivih bandov.
Pri albumu Sewers pa sem samo dvignil obrv in pomislil: »No, to pa je že bolje!«. Album Sewers nima več Chrisa Barnesa, ampak nekdanjega vokalista Jurija Sallinena, ki ima mnogo bolj zanimiv vokal, ki me spominja na Davea Rottena iz Avulsed. Glasba je tudi precej bolj razgibana in resda ima te floridske »Six Feet Under« pridihe, ampak vidi se, da dominira evropska šola. Veliko je takšnih delov, da se takoj spomnim Vomitory (plata Redemption), potem pa spet preskočim na kakšne ameriške riffaže v stilu Dying Fetus. Fantje obvladajo death metal kot se šika in gradijo predvsem na komadih, ki gredo v ušesa.
Že pri drugi pesmi sem dobil občutek, da točno vem, kam bo stvar vodila in to ni slabo. Ko poslušaš samo zašusan kaos tipa Psyopus, so Torture Killer res tisti pravi death metal, ki ga rabiš. Zdaj pa bodi dovolj pisanja, grem nazaj v kanalizacijo. S Torture Killer je pravi smrad trupel in razpadanja točno to, kar rabim.
In tudi vi boste mislili isto, ko boste poslušali ta CD in si ogledali band, ko maja nastopi v Ljubljani. Ubij!

Ivan