Zanimivo, kako se je izoblikoval zvok te neustavljive skupine. Matt K. Heaffy in ostali so od nekakšnega »In Flames meets Iced Earth« metala šli v totalno thrash metal s ploščo Crusade. In naj ne bo strahu, da govorimo o plagiatu ali pa totalnem tribute Bay Area sceni, tole je čisto Trivium.
V ospredju so pri Trivium vedno kitare in tudi tokrat Matt in Corey ne razočarata. Izberite si komad in se osredotočite najprej na riffe, nato na leade, nato pa na solaže. Dvojica je neverjetna. Inkorporirata različne stile in to počneta naravno in sproščeno. Poslušajte recimo prva dva komada, ah kaj, direktno si (in seveda naglas) zarolajte Detonation! Seveda se v igranju čutijo Megadeth, Metallica, Iced Earth itd., vendar se še vedno vidi tudi malce maidnovskih ter in inflamesovskih vložkov, ki pa so tako minimalni, da ne pride do občutka »Oh, saj poslušam samo še en Götenborg klon«. Vrhunec vsega je definitivno instrumental The Crusade.
Trivium seveda poleg odličnih družbeno kritičnih besedil nudijo tudi vokalno poslastico, ki je Matta premaknila od tistih lepih spevnih refrenov in pretiranega napenjanja glasilk (še pomnite prvo ploščo?) v surovi vokal, ki smo ga v določenih deležih bili vajeni na albumu Ascendancy. Tokrat se referenci na Metallico ne da umakniti, ampak vseeno ne gre za »rip-off«. Dodana je posebna barva, ki še posebej pri skupnih back vokalih res super pride do izraza (poslušajte začetek Detonation). Edino, kar morda malce hecno izpade so občasno odpeti deli, kjer clean vokali res ne pridejo do izraza, če poješ o razbijanju nekega obraza, pa očitna himna Anthem (We Are The Fire) je malce res klišejska, ampak je tole vsekakor daleč od klišeizirane nostalgije za osemdesetimi ipd. Ritem sekcija basista Paula Gregolleta in bobnarja Travisa Smitha je neizpodbitno kvalitetna. Medtem ko Paulo večkrat dokaže, da basist lahko poleg zvokovnega temelja ponudi še kaj več, Travis nima težav z izvajanjem izredno eksplozivnih ritmov.
Stvar je ponovno produciral Jason Suecof, ki bi res lahko že dobil status petega člana, z miksom Colina Richardsona pa verjemite, da plošča resnično dobi svoj čar, še posebej, če poslušate glasno! Čas je da, se gre naprej in s ploščo The Crusade, ki je definitivno dobra kandidatka za ploščo leta.

Ivan