RECENZIJE
Nenapisano pravilo timskih športov je, da ima preveliko število zvezdnikov znotraj istega moštva navadno negativen učinek na predstave tovrstnih ekip. V takšnih primerih namreč neredko pride do nekakšne prenasičenosti, ki med drugim vodi v pomanjkanje »kemije« med igralci in ekipo prej ali slej pahne v rezultatsko krizo. Vsak izmed omenjenih zvezdnikov potem skuša prevzeti vajeti v svoje roke in na silo rešiti kar se še da, toda to krizo potem le še poglobi, kajti vsak izmed zvezdnikov meni, da je on tisti, ki mu pripada vloga rešitelja in na katerem bi bilo potrebno graditi igro, kar v večini primerov povzroči spor v moštvu in naredi člane iste ekipe za medsebojne nasprotnike.
V glasbenem svetu lahko najdem primerljivo situacijo (čeravno morda nekoliko manj dramatično), ko gre za t.i. superbande, ki so sestavljeni iz glasbenikov, katerih originalne zasedbe imajo nek razmeroma odmeven status na sceni. Američani Twilight (če se baza metal arhivov ne moti, naj bi na planetu obstajalo najmanj trinajst skupin s takšnim imenom in to zgolj upoštevajoč metalsko glasbeno prizorišče; nomen (banda) est omen (glasbe) - tudi v tem primeru) gotovo ustrezajo definiciji superbanda. Zasedbo (na pričujočem albumu) namreč sestavljajo Imperial (Krieg), Wrest (Leviathan, Lurker Of Chalice), Stavros Giannopoulos (The Atlas Moth), Sanford Parker (Buried At Sea, Minsk) in pa Thurston Moore (Sonic Youth, Swans). Ko poslušalec sliši za vsa ta imena, zbrana na istem mestu, je seveda razumljivo, da njegova pričakovanja poletijo v višave. Toda tudi v primeru, da se nam ob tem uspe brzdati in obdržati neko razmeroma realno predstavo o tem, kar bi nam album takšne zasedbe lahko prinesel in ga na ta način skušamo tudi ovrednotiti, vseeno ne moremo ubežati občutku neizmernega razočaranja. III: Beneath Trident's Tomb je namreč izdelek, ki ne doseže niti ocene sila povprečne glasbene kreacije. In tu sploh ne gre za to, da bi šlo za spodletel glasbeni eksperiment, v katerem bi band stavil na vse ali nič, plošček je preprosto dolgočasen, monoton, predvidljiv, celo prisiljen. Ne le, da dolgočasi poslušalca, temveč daje vtis, da celo glasbeniki sami niso bili preveč entuziastični, ko so zadevo v studiu spravljali skupaj. Ne bi se čudil, če bi bilo ozadje zgodbe to, da so se fantje iz Twilight nekega popoldneva zbrali skupaj za kakšno uro ali dve in odločili, da v tem času napišejo, posnamejo in izdajo celoten album. Kakšni motivi so jih za to dejanje gnali pa vedo (najbrž) le oni.
Žanrsko naj bi šlo za blackmetalski plošček (vsaj v širšem smislu), vendar to niti ni pomembno, kajti zadeva ni podobna ničemur, kar bi bilo vredno poslušalčevega časa. Priznam, če bi šlo za prvenec neke mlade zasedbe, bi jim celo oprostil, kajti le ne gre za popolno katastrofo, toda gledati cenjene glasbenike, kako razprodajajo svoj ugled, ki so si ga ustvarili z leti kvalitetnega dela, je preprosto boleče. Če zgolj npr. izpostavim Wresta - ne morem verjeti, da je na tem albumu prisoten nekdo, ki je lastnoročno ustvaril mojstrovino z imenom Lurker Of Chalice. Pa da preostalih članov posadke sploh ne izpostavljam. Za zaključek bi omenil zgolj še to, da naj bi III: Beneath Trident's Tomb predstavljal tudi zadnji izdelek zasedbe Twilight. Žal lahko dodam le: k sreči.