Piotr Wiwczarek je po razhodu s prejšnjo zasedbo zaključil enega izmed precej pomembnih opusov v njegovi karieri. Resda so verjetno marsikomu Mauser, Novy in Daray predstavljali najboljšo zasedbo skupine, a se je Piotr dokaj hitro pobral in našel ustrezne zamenjave. Osmi studijski album Necropolis ne prinaša nič novega, pravzaprav le dodatno potrdilo, da se je skupina idejno ohranila.
Sprva da albuma nekam nostalgičen občutek, če pogledamo naslovnico, ki spominja na prvenec The Ultimate Incantation. Vendar glasbeno izdelek bolj deluje kot nekakšen miks med albumom Revelations in Impressions In Blood. Čez morbidangelske death metalske in slayerske thrasherske riffe, ki so prisotni skozi ves album, ni kaj za pripomniti. Novi bobnar ne presega hitrosti prejšnjega, vendar je njegovo igranje ustrezno. Edino malo moteč je zvok snara, zaradi katerega določeni hitri predeli ne pridejo do pravega izraza. Slaba stran albuma se kaže v tem, da je vse skladbe spisal prav Piotr, ki kljub novemu članu Vogg-u (Decapitated) ni pustil niti ene solaže, kaj šele cele skladbe. In tako pridemo do malce generičnega priokusa, ki se s ponovnim poslušanjem razblini, saj je album lepo razgiban med hitrimi in počasnejšimi skladbami.
Po 25. letih so Vader še vedno sposobni narediti soliden album, ki bi mu lahko očital, da ni prisotnega eksperimentiranja in poskušanja novih stvari, vendar pa je Piotr zato dokazal, da so ne glede na postavo, Vader trenutno eden glavnih predstavnikov t.i. pristnega death metala.

Primož