Venom, pionirji zlobnega metala, po uspešnem povratku na sceno s ploščo Cast In Stone, nadaljujejo svojo pot z novim izdelkom Resurrection. Kot pri Cast In Stone, so Venom poskrbeli tudi za kvantiteto – in sicer zganjajo hudiča na vsega skupaj 14 komadih, kar skupno nanese 55 minut poslušanja. Pri ekipi ni sprememb, Venom še vedno vztrajajo kot trio (Cronos, Mantas, Antton), sprememb ni tudi pri liričnem pristopu, ki je še vedno tipa »satanu povšeči« (War Against Christ, Black Flame Of Satan, Leviathan,...). Glasba je nekako mešanica njihove tradicije z močnim vplivom stila devetdesetih. Na to kaže trda, kovinska produkcija, ostri, distorzirani kitarski riffi, jasna bass kitara,... Hitrost igranja je tradicionalni Venom tempo, ki ne presega omejitev hitrosti, pa tudi Cronos je ostal pri svojem tradicionalnem, zlobno počasnemu, močnemu vokalu. Zanimivost: ne vem sicer zakaj, toda Cronos pri naslovnem komadu izgovarja Resurrection z ekstremno pretirano poudarjenimi r-ji (dobro da ne hodi več v šolo, sicer bi za tole dobil bat pri angleščini).
Resurrection (kot je tudi pričakovati) pač ni presežek njihovih prvih treh legendarnih plošč, se pa zna pripetiti, da bo komu bolj ustrezala kot slednje (pač, stvar okusa). Nakup plošče pa je vsekakor priporočljivo dejanje, saj je plošča primerna tako za poslušanje kot tudi za strašenje krščanskih otrok.

Matija