Ameriški brutal death veterani so s tretjo ploščo ustvarili pomemben mejnik, ki postavlja Vile kot band, ki se ga bo še pomnilo.
Ljubitelji tehničnega ameriškega death metala tudi tokrat ne bodo razočarani z dozo blast bobnov, power-chord ali pa tremolo-picking riffov, tudi globoka kruljačina ne izostaja. So pa vseeno prisotne nekatere dobrodošle novosti. Najprej vokal, ki gre kljub svojemu krulečemu talentu še malce dlje in ravno na pravih mestih vrže nekaj izredno spodobnih krikov, ki so ravno prav jasni in srhljivi. Precej spominjajo na Broken Hope. Bobni tudi niso več »all-out-for-blast«, ampak se velikokrat usmerijo v dinamiko počasnejših ritmov, kar da nekako zmes med blasti a la Deeds Of Flesh ali Vader, pa počasnost Brutality ali Bolt Thrower. Kitarist Colin Davis, ki je tudi producent plošče, je tokrat usmeril svoje ustvarjalne silnice v klasične death metalske riffe, vendar s precej izpiljenimi solažami, dobrimi lead deli in pravo mero razgibanih melodij, brez da bi se pognal v vode švedskih »pussy« melodij. Kitare so tukaj resnično instrument, ki je bolj v ospredju kot bobni, kar recimo sploh ni tipično za današnji death metal (v večini primerov). Basist Jack Gibson (Exodus) pa je še zelo dober dodatek tako k ritem sekciji kot melodijam, predvsem zaradi tistega njegovega tipičnega zvoka – prisotnega, a ne vsiljivega.
Vse skupaj se tokrat vrti okoli spopada med civilizacijami, kar je seveda odraz današnjega časa. Stvar se konča z instrumentalom, vojna pa se nadaljuje v realnosti. Vile so resnično naredili premik naprej. Welcome the new age of chaos!

Ivan