Vintersorg in Mattias Marklund sta samo dve leti po Orkanu izdala njegovega naslednika Naturbål. Prepričan sem, da glasbenika nista potrebovala dolgo, da sta se odločila, kako naj zveni. Naturbål je namreč marsikaj, o čemer bi se dalo debatirati, nedvomno pa je album povsem logično in naravno nadaljevanje glasbe, ki se je rodila pred dvema dekadama, naslednja stopnička na prestolu folk metal kraljev.
Kdor se v vseh teh letih ni naveličal s prvencem Till Fjälls začrtanih melodij, bo (oziroma je že) z odprtimi rokami in ušesi sprejel Naturbål. Postopoma je nekoliko agresivnejše in mrke ritme zamenjalo bolj veselo in razigrano vzdušje, harsh black metal vokal je z leti zmeraj več prostora prepustil clean/zborovskim vokalom, močno distorzirane kitare pa so se umaknile čistejšim, visokotonažnim kitarskim linijam. Vse opisano priča o tem, da je glasbeni projekt z imenom Vintersorg postal vedno bolj široko glasbeno sprejemljiv, posledično pa tudi za določeno (manjšo) ciljno publiko manj zanimiv. In tako tudi po dveh letih ostaja osebna kritika tega banda z mojega stališča – tako kot njegova glasba – nespremenjena: albumu manjkata ostrina in udarnost (želel bi si recimo več tega, kar ponuja prvih trideset sekund komada Elddraken). A ker se ne želim ponavljati in biti sam sebi svoj plagiator, naj kot negativno plat albuma omenim še, da me ta ni prepričal tudi zato, ker se določeni elementi (preveč) ponavljajo. Ti se seveda lahko razumejo tudi drugače, in sicer kot povezovalna rdeča nit; tako pač je, vsaka ušesa imajo svojega skladatelja.
A govoriti sprva o prestolu določenega žanra in nato v isti sapi naštevati samo negativne stvari pač ni možno označiti kot trezno, zato: v nasprotju z že omenjenim prvencem je Naturbål zelo kompleksen na različnih področjih. Skladbe z vidika dinamike ponujajo počasne romantične ritme kot tudi hitro in surovo nabijanje, noben komad ni podhranjen z vidika strukturne pestrosti, predstavljena žanrska paleta pa je tudi zmeraj širša: od rocka, heavy metala do folk/black metala se najde vse, združeno v zmeraj poslušljivo podobo, nikoli prisiljeno ali nenaravno in mučno. Definitivno dosti boljše kot 90 % sorodnih albumov na sceni in seveda obvezen nakup za vse dolgoletne ljubitelje banda.