Vreid so po skorajda točno dveh letih svojo diskografijo obogatili s šestim studijskim izdelkom Welcome Farewell. Medtem ko sem se med recenziranjem petega albuma V melanholično oziral nazaj na black'n'roll začetke četverice z Norveške, tega v letu 2013 ne bom več počel. Band je v zadnjih letih tako na albumih kot tudi večkrat v živo potrdil, da je oznaka black'n'roll premalo za karakteriziranje njihove glasbe, saj so temu podelili povsem nove, bolj epske razsežnosti, jaz pa sem naučil živeti z novimi in drugačnimi Vreid. Epskost je namreč v njihovi glasbi zamenjala druge vrline in postala tako zelo pomemben dejavnik, da je treba ponovno razmisliti o bandovi žanrski umeščenosti, medtem ko Vreid svojih black'n'roll korenin niti ne skrivajo niti niso nanje pozabili – ne v živo kakor tudi ne na novem albumu. Zaradi vse močnejše prisotnosti melodičnih, počasnejših in romantičnih kitarskih pasaž in solov, na katerih Vreid gradijo svojo epskost, je primerno govoriti o melodičnem black metalu, ki pa zmore dihati povsem brez klaviatur. Slednja informacija sicer ni tako zelo pomembna, vendar pripomore k lažjemu predstavljanju glasbe. Iz ravnokar opisanega je vsem, ki ste prebrali zadnjo reportažo iz Zagreba, kjer so Vreid pomagali še Mistur in Carach Angren, zdaj že jasno, da Welcome Farewell nikakor ne zveni tako, kot je v živo nakazoval komad The Devils Hand, ki si je zaslužil tretje mesto na aktualnem albumu. Podobnosti z Darkthrone so v družbi ostalih novih komadov povsem zbledele, ostali pa so tipični zametki Vreid lastnega black metala, pomešani z zgoraj naštetimi prvinami. V primerjavi s predhodnikom pa kvartet ni enostavno šel korak naprej, kar bi bilo sicer iz vidika kakovosti zelo težko, saj so glasbeni standardi na V izredno visoki, temveč je zavil nekoliko v drugo smer in tako spet ponudil nekaj drugačnega, kar jasno izkazuje razvoj banda, pri tem pa ohranil dovolj stare identitete, da lahko prepriča nove in stare oboževalce. Najbolj impozantni so ponovno kitarski ritmi, ki ponujajo zapomljive in udarne riffe, čiste (beri: z malo distorzije) kitarske linije v kombinaciji z zanimivimi solažami (ja, Vreid znajo pisati solaže, ki niso same sebi namen in ki karseda najbolje predstavljajo dušo komada), svoje pa doda še bas kitara, ki se, tipično za band, ne skriva v ozadju. In čeprav album ponuja veliko, bi tokrat težko govoril o enem samem favoritu. Na eni strani hitra The Ramble (Vreid z njim napovejo potovanje, slavne besede Michaela Bufferja »Let's get ready to rumble!« pa povsem slučajno in posrečeno dodatno odmevajo v prostoru) in Way Of The Serpent tvorita dinamičen začetek albuma, The Devils Hand in The Reap (tega bomo skorajda zagotovo slišali tudi v živo) skrbita za black'n'roll vzdušje, medtem ko Welcome Farewell, Sights Of Old (ta kljub skoraj devetim minutam mine v trenutku), Black Waves in At The Brook kar pokajo od melodike. Za nameček pa digipack različica albuma ponuja še bonus komad Fossil. Lahko človek sploh še kaj več pričakuje?