V začetku decembra je izšel debitantski EP norveške enočlanske zasedbe Vyrju s preprostim naslovom - Black. Minimalistična je tudi naslovnica, besedila so enostavna in neposredna, prav takšne so tudi pesmi same in Jan F. Lindsø se pri Vyrju naprej ukvarja s podobnimi temami, kot se je pri Gjenferdsel, svojem prvem soloprojektu, o katerem ni nič slišati že vse od drugega albuma Varde leta 2010.
V njegovih besedilih sta ostala trpljenje in smrt, za seboj pa je pustil svoj patriotizem, povezan z norveško naravo in poganskimi koreninami, ter se z Vyrju osredotočil na širši krog poslušalcev, saj so besedila le še v angleščini, glasba sama po sebi pa manj ekstremna, četudi precej generična. Iz starejših pesmi, ki zelo spominjajo na Kampfar in Myrkgrav, je tokrat, vsaj pri prvi pesmi The Constant Void, prešel na zvočno podobo kasnejših Satyricon, predvsem imam tu v mislih album Now, Diabolical. Zelo poslušljive so tudi ostale tri pesmi na EP-ju, vendar zaradi precej preprostih aranžmajev hitro zbledijo in naredijo vtis monotonosti, zato pozdravljam Janovo sodelovanje s Timom Yatrasom (Germ, Autumn's Dawn, med drugim nekdaj v Austere in Nazxul), ki je za Black posnel bobne. Pesmi poživi zlasti njegov vokal, saj bi bila zadeva samo z Janovim harsh vokalom precej dolgočasna. Pri tem mislim tako na Timov harsh vokal, pri katerem Avstralec tokrat ne posega po svojem značilnem kričanju, kot tudi na njegovo petje, ki je osrednji element pesmi There Is No Grave Big Enough to Take All My Sorrow. Ne vem, ali gre tu zgolj za par zanimivih naključij ali ne, saj je eden izmed Yatrasovih vzdevkov ravno Sorrow, naslov edinega instrumentala na EP- ju pa Gone – isto ime nosi ena izmed pesmi Autumn's Dawn, katere ime nosi njihov lanski prvenec.
Če se vrnem k Vyrju, instrumental z akustično kitaro nekako ne paše najbolje na EP. Sicer naj bi naznanil prehod k zadnji pesmi The Residue of Life, ki je v primerjavi s prvo polovico mini albuma precej bolj razgibana, vendar se vsaj meni prehod ne zdi najbolj posrečen. Mi je pa omenjena pesem najbolj všeč; verjetno zato, ker spominja na Fall of Rauros.
Black torej ponuja hkrati veliko in malo. Če bi seveda vsak glasbenik ali band odkrival toplo vodo, ne bi rabili žanrov. Pod črto pa gre pri Black za zelo poslušljiv izdelek, ki ga odlikuje precej solidna produkcija. Jan je tako sam poskrbel za naslovnico in miks, EP pa izdal prek lastne založbe Black Forest Records, torej gre tu za skoraj pravcat DIY-izdelek. Ali je tudi vreden nakupa, pa lahko v dobrih dvajsetih minutah preverite na bandovi strani na Bandcampu.