Časovno gledano je album resda najnovejši studijski izdelek nemških Waldgeflüster, toda v svojem bistvu Meine Fesseln predstavlja skupek preteklih konstant. Vsaj takšen vtis vzbudi prva pesem Der Nebel, ki varljiva kot megla najprej zavede in zastre nekaj, v bistvu kar nekaj presenečenj, ki jih aktualni plošček v sebi skriva na več ravneh.
Glede na besedilo se mi v mislih na primer takoj naslikajo izseki podob iz videospota za pesem Vazduh romunskih Negură Bunget, toda zvočna podoba ostaja tradicionalno tipična za Waldgeflüster in jo šele nato preseka Karhunkierros (ime pohodniške poti na Finskem) – skoraj devetminutni potopis, s katerim Jan van Berlekom oz. Winterherz opisuje, kako je na »medvedji poti« v gozdu iskal in tudi našel tisto nekaj, kar ga izpolnjuje in osrečuje. Morda zveni izrabljeno, toda narava predstavlja bistvo Waldgeflüster že od samega začetka, tj. od leta 2006 izdanega dema Stimmen im Wind. Ime banda pomeni šepetanje gozda, besedila so močno zaznamovana s strani nemških romantičnih piscev 19. stoletja in vsakič malce drugačna vizualna podoba vselej prikazuje bodisi drevo bodisi gozdove in enak motiv nakazuje tudi logo. Podobno zgovoren je prejšnji, konceptualni album Femundsmarka – Eine Reise in drei Kapiteln (2011), ki govori o Janovem popotovanju po norveški naravi nekje vzdolž jezera Femund in švedske meje, in sicer z bratom Philippom, s katerim se je zasedba počasi razširila v polno postavo, četudi zgolj v namen koncertiranja. Bandu torej s tega vidika ne gre nič očitati in tudi zvestoba samemu sebi je lepa vrednota. Žal Winterherz občasno zapade tudi v njene pasti in se na trenutke ponavlja, toda če pišeš celotno glasbo sam, je to nekako neizogibno. Na srečo je na plošček vključil tudi nekaj nepričakovanih elementov; na primer občasne klavirske pasaže in subtilne klaviaturske podlage v desetminutni elegiji Wenn die Morgensonn…, ki je na ploščku tudi edina pesem z eno kitico v norveščini. V njej se, v nasprotju z bolj pozitivno naravnanim Karhunkierrosom, Jan označi za starega, brezdušnega mrtvorojenca, ki le obstaja, ne pa tudi živi. Kljub precejšnji izpovedni moči slednje je na ploščku še bolj osebna pesem ravno predzadnja, že rahlo elektronsko obarvana Mit welchen Fesseln, ki se neposredno navezuje na naslovnico z na pusta zimska tla prikovano golo vrbo. Kaj točno okovi pomenijo Winterherzu, se zahvaljujoč jasni izgovarjavi da razbrati vsaj iz njegovega petja, če že ne iz odmevajočega harsh vokala. Album okrona akustična Trauerweide II, ki združuje več gostujočih glasbenikov z vrsto glasbil: Johana Beckerja na violini, Lukasa Danningerja na klavirju, Janneta Väätäinena na tradicionalnem finskem inštrumentu kantele ter mandolino v izvedbi Austina Lunna (Panopticon, Seidr). Za bobne je na ploščku poskrbel Tobias Schuler (Der Weg einer Freiheit), dodatne vokale pa je prispeval Arvagr (Dagnir En Gwann).
Ne glede na vse sodelujoče Waldgeflüster ostaja oz. je po novem znova Winterherzov solo projekt. Morda so besedila na Meine Fesseln zato še toliko bolj osebna kot vsa dosedanja, saj aktualni plošček pomeni prenehanje sodelovanja bratov van Berlekom. Vsak nadaljuje svojo ločeno glasbeno pot in vsaj Janovo dalje kuje narava.