Čeprav Wardruna z metalom v glasbenem smislu nimajo kaj prida skupnega, si projekt kljub temu zasluži vso pozornost na metalski sceni. Delno zaradi tega, ker za njim stoji Einar Kvitrafn Selvik, ki je že po odhodu iz Gorgoroth s projektom Jotunspor pokazal svojo vsestranskost in odstopanja od tradicionalnih smernic, z Wardruno pa je dosegel širšo prepoznavnost in svojstven uspeh. Norveška nacionalna televizija NRK sicer vsaj enkrat na leto predvaja kaj v zvezi z metalom; navsezadnje vsako leto prejme glasbeno nagrado Spellemannprisen v kategoriji »metal« doma najbolj priznani glasbeni izvajalec (med njimi so doslej bili npr. Enslaved, Mayhem, Shining, Audrey Horne, Dimmu Borgir in Satyricon), občasno pa predvaja tudi prenos kakšnega mini koncerta, kot je primer koncert Wardrune v neki pogovorni oddaji. Sicer za njihov najbolj odmeven koncert velja tisti v razstavnem prostoru vikinške ladje (Vikingskipshuset) v okviru Kulturnozgodovinskega muzeja. Za Norvežane ima Wardruna precejšnjo kulturno vrednost, saj je Norveška ena redkih držav, ki svoji kulturni dediščini in tradiciji posveča toliko pozornosti.
Po prvencu Gap var Ginnunga so Wardruna drugi del trilogije Runaljod naslovili kar Yggdrasil. Že iz naslovov albumov je razviden močan vpliv nordijske mitologije; najprej kako je svet nastal iz večne teme, iz globeli Ginnungagap med svetom ledu Nifelheim in svetom ognja Muspelheim, nato o življenju in bitjih devetih svetov drevesa življenja (že v refrenu prve pesmi Rotlaust tre fell so našteta vsa poglavitna bitja teh svetov), zato je zelo verjetno, da bo tretji album nosil ime ali se kako drugače nanašal na večno opevani konec sveta, Ragnarök. Poleg Kvitrafna, srca Wardrune, so na projektu pustili močan pečat tudi drugi člani. Kristian Espedal (Gaahl) je k izjemni instrumentalni spremljavi prispeval svoj globoki glas, ki se lepo ujema s Kvitrafnovim ter z altovskim glasom Lindy-Fay Helle. Trojica skupaj v večini pesem skupaj skandira, dosti je tudi prepevanja, vendar velik del besedil v norveškem, staronordijskem in pranordijskem jeziku sestavljajo vzkliki, monotono govorjenje in šepet. Ravno v tem je bistvo in čar Wardrune, s tem vzbujajo občutek arhaičnosti in vpogled v pogansko preteklost Skandinavije. Zato ne preseneča dejstvo, da so kakšno njihovo pesem, namreč Fehu, uporabili v zgodovinski nadaljevanki Vikings ameriškega programa History Channel. Naj tu omenim, da je Fehu prva runa od štiriindvajsetih znakov najstarejše pisave run futhark. Tako kot na prvem je na drugem albumu osem od vsega 11 oz. 12 pesmi poimenovanih po runah; Fehu na primer pomeni bogastvo, EhwaR je konj, IwaR je led in Gibu pomeni dar. Kvitrafn se skuša z različnimi starimi in tradicionalnimi instrumenti približati skandinavskemu poganskemu izročilu, tako da je stare metrične sheme skušal čim bolj približati avtentičnosti z enostavnim bobnom iz jelenje kože, tonsko podlago pa z instrumenti kot so norveška lira (Kraviklyra), vikinške gosli (tagelharpa), ustna drumljica, kozji rog in lura (posebno pihalo zanimive marjetičaste oblike), dodatne zvočne efekte pa je dosegel s snemanjem na prostem ob vodi ali ognju, posnetki postopanja po snegu ali s posnetki vetra.
Yggdrasil je v primerjavi z Gap var Ginnunga malce hitrejši, ritmi so si na ploščkih podobni, a hkrati drugačni, več je različnih vokalnih variacij in glasov. Četudi albuma v osnovi združujejo ista osrednja glasbila in strukture, Yggdrasil ni kopija svojega predhodnika. Na obeh je seveda tudi po ena bolj spevna pesem (Jara, Solringen), kar pa je spet le navidezna podobnost, saj sta si pesmi kljub mirnemu uvodu in godalni spremljavi zelo različni. Če zaobjamem bistvo; Kvitrafn se je kljub edinstvenemu in samosvojemu prvencu z Yggdrasil prekosil in četudi bo tretji album terjal nadaljnja štiri leta – Wardruna ustvarjajo glasbo, na katero se izplača počakati.