V začetku je bil pok. Nato širjenje, raztezanje vesoljskih mas, šumov, odmevov. Zvok. Potem pa so bili Waste of Space Orchestra, intergalaktični voyagerji, ki so na albumu Syntheosis vse to sintetizirali in pridahnili božanskost dokumentiranemu zvoku vsemirja. Za to ekspedicijo so združili moči Oranssi Pazuzu, finski snovalci drznih psihedeličnih izletov v črnino black metala, ter njihovi sonarodnjaki Dark Buddha Rising, ki slovijo po grajenju gosto tkanih, počasnih doomerskih stvaritev.

Ko se boste spravili k poslušanju albuma Syntheosis, pričakujte vse prej kot hojo po ustaljenih poteh, vsekakor pa se lotite poslušanja albuma z odprtim duhom. Desetčlanska zasedba se namreč ne omejuje zgolj na eksperimentiranje znotraj ustaljenih form black metala – če na tej točki o metalu sploh še lahko govorimo. Zanima se predvsem za območja, ki ležijo onkraj tega žanra in snujejo na vozlišču različnih stilov – prog rocka, psihedelije in krautrocka – ki jih skupaj z elementarnimi blackmetalskimi prvinami zgnetejo v unikatno, eterično zvočno zmes.

Na več kot enournem epskem popotovanju nas album popelje po celotnem zvočnem spektru – vse od minimalističnih, dronovskih odkruškov, različno razplastenih slojev atmosfere pa do najbolj temnih, glasnih in nasičenih zvokov. Pri tem spoznamo tudi tri osrednje figure, na katerih sloni filozofija albuma: Shaman, Seeker in Possessor. Kot pišejo na strani založbe Svart, ima prvi mračne vizije o prihodnosti človeštva, drugi išče resnico v neznanih dimenzijah s pomočjo skrivnih metod, tretji pa si podredi posameznike in z njimi manipulira, da delajo po njegovem lastnem sprevrženem načrtu. Na albumu smo kot poslušalci prepuščeni na milost in nemilost vseh treh.

Uvodna skladba Void Monolith se kot monolit polagoma vzpostavi iz zloveščega fuzza in prelije v The Shamanic Vision, kjer spoznamo prvo od treh osrednjih figur. Šamana naznanja hitro ritualno bobnanje, na katerem zasičeno atmosfero gradi močna distorzija v disharmoničnem preigravanju z rahlo razglašenim brenkanjem druge kitare, vse dokler se ne oglasi rezek, razmesarjen vokal kot še edina preostala prvina black metala. Zatem nastopi Seeker iz udarnejšega in bolj melodičnega singla Seeker’s Reflection ter po daljšem in transformacij polnem potovanju v središče mase (Journey to the Center of Mass) še Possessor na enem od vrhuncev albuma – Wake up the Possessor.

Poudariti gre še Infinite Gate Opening, na katerem trgajoč se kavernast vokal ponavljajoče izreka kletve, zavite v atmosferne odjeke, in ki se nato ob spremljavi hitrih ritualnih bobnov spusti v trans spravljajočo kombinacijo. O metalskih prvinah tu priča samo še temačna atmosferičnost in na koncu visoki trgajoči growli, medtem ko je instrumentarij omejen na bobne in mračne synthe.

Pričujoča stvaritev ne bo za povprečnega poslušalca, ki se zadovolji z že poznanimi glasbenimi horizonti. Syntheosis izziva ne le s svojim že skoraj vizionarskim kombiniranjem glasbenih stilov, ampak poziva na to, da se mu prepustiš. O tem albumu ne gre preveč razmišljati, saj se z razmišljanjem že začne izmikati. Najbolj se bo poplačala brezkompromisna in celostna predaja telesa in duha.