RECENZIJE

18. 9. 2013
Watain - The Wild Hunt
Century Media Records, 2013

Watain so se spremenili. Sprememba mi je všeč, ni mi pa všeč njena omejenost. Švedi si s spremembami namreč niso drznili preplaviti celotnega albuma, temveč so te slišne le na nekaterih mestih, zaradi česar je The Wild Hunt razdvojen med zrenjem v preteklost in plahimi pogledi v (morebitno) prihodnost. Prav to razdvojenost pa je bilo možno slišati že na singlu All That May Bleed, izdanem mesec dni pred albumom, le da tega takrat še nismo vedeli. Na eni strani srednje hiter do počasen, kompleksen, nedirekten in na kitarske solaže osredotočen black metal v slogu predhodnega albuma Lawless Darkness, na drugi strani pa epski »rock« (dejansko priredba), ki poznavalcem aktualnega albuma potrjuje spogledovanje z vikinškimi začetki kultnih Bathory in hkrati dodatne progresivne težnje banda.
Tisti, ki mu je bil predhodnik torej všeč, bo zadovoljen, da se pretežni del albuma The Wild Hunt ni pomaknil predaleč vstran. Prva polovica albuma je bolj ali manj poznana, struktura komadov se ponavlja in ne ponuja nič novega, zaradi predčasne objave pa se nekako vse vrti okoli All That May Bleed. Potem pa se zgodi preobrat (ali sprememba), ko poslušalca povozijo nežni kitarski zvoki, zaradi katerih vedno znova čakam, da bom zaslišal slavne besede »So close no matter how far …« še slavnejšega komada najslavnejšega metal banda na svetu. A temu seveda ni tako, iz zvočnikov navdušuje komad They Rode On, ki pa ima z black metalom le malo veze. No, moram pa tudi odkrito priznati, da dotični komad tudi ni ravno balada, podobnosti z že omenjenimi Bathory so dokaj očitne. Nato bi sledil verjetno najbolj divji komad na albumu, če ga Watain ne bi prekinili na sredini in začinili z atmosferiko, nakar Sleepless Evil dobro minuto in pol do konca spet nažiga, preden zazveni še drugi vrhunec albuma. Turoben The Wild Hunt je nekoliko krajši od zgoraj opisanega sorodnega komada, zvrstno pa ga lahko ponovno pripišemo kolegom Bathory, še posebej zaradi clean vokala. Če bi Watain torej ustvarjali podobno glasbo dobrih petindvajset let prej, bi to bilo to, tako pa ...
Nato začne album nekoliko dolgočasiti, saj se ta proti pričakovanjem vrne na začetek, čeprav smo že skoraj pri koncu. Black/thrash komad Outlaw prepozno zavije na pravo progresivno pot, medtem ko instrumentalni Ignem Veni Mittere pred zaključnim Holocaust Dawn sploh ne ustreza mojemu okusu in album po nepotrebnem razvleče preko ene ure – podobno kot vsebinsko prazen in povsem odvečen uvod. Najbolje bi bilo, če bi se plošček po komadu The Wild Hunt zaključil s Holocaust Dawn, ki kot mešanica black metala stare šole, epskih in progresivnih elementov (s harmoniko in godali na čelu) predstavlja še tretji vrhunec albuma.

P. S.: Mislim, da mi ni treba posebej omenjati, da bonus komad When Stars No More Shine, ki se nahaja le na številčno omejeni izdaji, tudi ne bi bil potreben, saj je album že tako ali tako predolg, s triminutno tišino na začetku pa tudi nikomur ni narejena usluga.

ZADNJE OBJAVE
Recenzija
1. 10. 2018
Dalkhu - Lamentation and Ardent Fire
Recenzija
28. 9. 2018
Obscura - Diluvium
Recenzija
26. 9. 2018
Aura Noir - Aura Noire
Recenzija
21. 9. 2018
Dragonlord - Dominion
Recenzija
14. 9. 2018
Isengard - Traditional Doom Cult
Recenzija
7. 9. 2018
Immortal - Northern Chaos Gods
Recenzija
29. 8. 2018
Sear Bliss - Letters from the Edge
Recenzija
25. 7. 2018
Funeral Mist - Hekatomb
KONCERTI & FESTIVALI
22. 10. 2018
Azaghal, Sekhmet, Antzaat
Club Q, Gradec, Avstrija
23. 10. 2018
Mystifier, Brüdny Skürwiel
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
24. 10. 2018
Stoned Jesus, Somali Yacht Club
Rockhouse, Salzburg, Avstrija
25. 10. 2018
Ozone Mama, Old Bridge Cartel
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 10. 2018
KoD: Marax, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
25. 10. 2018
Ultha, Namet
AKC Attack, Medika, Zagreb