Ker je trajalo kar slabih pet let, da so Watain izdali nov celovečerec, sem bil prepričan, da nas bodo ponovno udarili z albumom epskih dolžin krepko preko ene ure. Toda glej ga zlomka, kako zelo se človek zna zmotiti. Tudi glede tega, v kakšno smer bodo Švedi peljali svojo melodiko, kajti Trident Wolf Eclipse ni nikakršno logično ali naravno nadaljevanje predhodnika The Wild Hunt, temveč je album, ki stoji in deluje povsem sam.

Sam pa vendarle še ne pomeni tudi osamljen. Trident Wolf Eclipse namreč ponuja kar dosti tistega, kar je band v preteklosti že proizvedel. Ali če se izrazim nekoliko drugače in tako, da izjava ne bo imela negativnega prizvoka: aktualnemu studijskemu albumu se točno in takoj sliši, kdo ga je ustvaril, toda zvok in določeni za band specifični prijemi so le posledica dolgoletnega razvoja lastnega jaza. S tem v mislih se potem tudi ni tako zelo težko sprijazniti z okoliščino, da so Watain v okviru lastne diskografije presenetili z najkrajšim albumom doslej. Trident Wolf Eclipse krasi osem komadov, ki skupaj ne presežejo 35 minut, noben komad pa tudi ni daljši od 5 minut. Njegov paradni konj, uvodni Nuclear Alchemy:

... celo komajda preseže mejo treh minut. Kaj nas torej čaka na Trident Wolf Eclipse? Hiter in riffovsko utemeljen black metal, ki je namerno umazan in hkrati zveni sveže in poslušljivo. Album sicer nikakor ne bo zamajal temeljev žanra in niti slučajno ne bo prestavil njegovih meja, toda zanimivi riffi v kombinaciji s poslušljivimi melodijami so točno to, kar si vsak ljubitelj black metala stare šole dandanes želi.

Ker pa Watain vseeno niso povsem mogli iz svoje kože, so posebno izdajo tega ploščka obogatili s komadom Antikrists Mirakel. Gre za malo več kot sedemminutni monotoni komad, za kakršne je po mojem skromnem mnenju največji strokovnjak Varg Vikernes od Burzum, ki shaja povsem brez scream vokala in vzdušje gradi na enoličnem govorjenju in cerkvenih zvonovih. Enostavno, a učinkovito.