Po sedemnajstih letih premora so White Lion izdali peti studijski album. Ne moremo govoriti o reunionu, saj je od originalne postave v bandu le še pevec Mike Tramp. Že z naslovom albuma so White Lion pokazali, da se želijo vrniti na pota stare slave iz časov najuspešnejšega albuma Pride.
Že ob prvih taktih opazimo dve precej veliki spremembi. Trampov vokal zveni veliko bolj zrelo in manj osladno kot v starih časih, močno opazna pa je tudi odsotnost značilnega muziciranja maestra Vita Bratte, ki pa sem jo po večkratnem poslušanju nehal pogrešati.
Z glasbenega vidika ima album precej več skupnega z (vsaj zame) najboljšima White Lion izdelkoma Fight To Survive in Mane Attraction kot s Pride. Glasba je namreč zahtevna, na trenutke že kar progresivna, komadi dolgi, razgibani in na trenutek niti ne poskušajo biti všečni na prvo žogo. Posebej izstopata osemminutni himni Sangre De Cristo in saxonovska Battle At Little Big Horn, ne manjkajo pa niti hitri melodični rockerji (Live Your Life, Gonna Do It My Way, Let Me Be Me) in klasične balade (Never Let You Go).
Presenetljivo močan album, morda sicer za odtenek slabši od njihovih najboljših, a še vedno več kot odličen. Obvezen nakup za vse ljubitelje klasičnega in progresivnega heavy metala.

Matija G.